Za to pustno noč je bilo dovoljeno, da so trgovci ali uradniki lahko prespali v svojih lokalih ali pisarnah, da bi malo zadremali, kajti opolnoči, ko so bile vse ulice polne našemljenih ljudi, odraslih in otrok, je v mestu ugasnila elektrika kot v nekakšnih valovih in nastala je tema kot v rogu. V množici, ki je valovala pred okni našega lokala, so se videle samo posamezne laternice in lampijoni, ki so jih nosili veliki in mali, ki so to noč smeli ostati pokonci do jutra. Na vseh oknih in balkonih so viseli ljudje, vsa pošta zraven v petih nadstropjih je imela odprta okna, črna od gledalcev z lučkami. Z nami sta bila pripravljena gledati karneval oče in njegov prijatelj, Italijan Zankar. V istem trenutku, ko je val teme ugasnil hišo za hišo, izložbe in ulične luči, se je z vseh koncev mesta zaslišala godba, veliki in mali bobni in piščalke, in nato so se začeli zgrinjati v ulice iz vsake četrti posebni pustni sprevodi s plesanjem, od katerih se je vsak razlikoval in bil čisto po svoje našemljen. Klara z Gizelo, mamo in Margrit so slonele na oknu v salonu, jaz, oče in Zankar na oknu delavnice. Vsak od nas je imel svoje klobčiče pisanega traku in vrečko konfetov. Spredaj so hodile šeme s svetlobnicami na glavah, potem kopijaši s praporčki svojih četrti, viteško opravljeni na visokih konjih, divji mož iz Rena v bršljanu in listju, Helvetia s helebardo in ščitom, povečana v nadnaravni velikosti, zatem pihalna godba iz zabavišč in rajajoči klovni, za njim spake, zmaji, polljudje, potem četa bobnarjev in piščalkarjev v kockastih ali progastih hlačah, z lasuljami, s klobuki ko ladjice, in vsi so tolkli in piskali »Vogel Grif«, Primi tiča. Otroci in odrasli v špalirju so piskali na papirnate pustne piščalke in metali pasje bombice v tramvajske šine. Nato so prišle na vrsto velikanske laterne, ki so segale skoraj do prvih nadstropij, poslikane s karikaturami kraljev in ministrov, ki jih je nosilo najmanj dvajset mož v kabaretnih slamnikih. Ko sta prišli na vrsto laterni z Mussolinijem, ki je v črni srajci in pekovski kapi metal testo v peč, in zatem Hitler s kljukastim križem na rami, ki je na lestvi pleskal staro bajto, se je množica spodaj v zibajočem se valovanju zakrohotala s kriki besa, sovraštva in prezira, zapokale in zakvakale so pločevinaste žabice in pištole na kapseljne, Italijan in oče, ki sta slonela z menoj na oknu, sta se mrko in s studom umaknila v sobo. Z oken na desni in levi so snežili konfei in udarjali pisani papirnati trakovi na slepo kot strele. Podobno, kot če prižgeš svečo v sobi in ne vidiš več tal ne stropa, se tudi v svetlobi latern ni videla ne cesta ne nebo, ampak samo gomazenje mask in visenje obrazov nad njimi, kakor da se vse dogaja v zraku. Pisane kače so obvisele na tramvajskih žicah in izveskih, izginjale skozi odprta okna nasproti ali potonile v laternah. Nato so prišle na vrsto šeme z ogromnimi glavami in drobcenimi nogami, ki so predstavljale župane, duhovnike, trgovce, bankirje, policiste, ki so jih vsi poznali in tulili njihova imena. »Glej, doktor Guggija!« je zaklicala Margrit. Šema z ogromno, debelo glavo je bil zobozdravnik Guggi z velikimi kleščami, v katerih je tičal zob, in v drugi roki je pritiskal na prsi kup zlatnikov. »Ta je zaslužil z našimi zobmi!« so vpili na cesti. Vsaka četrt je imela svojo karikaturo na laterni in po svoje oblečeno godbo in odred bobnarjev in piščalkarjev, pa kup navadnih šem, moških, žensk, otrok, mačk, podgan in rib. Nato je prišla na vrsto laterna s Stalinom v črni kuti in z nizkim črnim štirioglatim klobukom duhovnika, z ogromnimi brki, ki je metal okoli sebe kladiva in srpe, s katerih je kapljala kri, čemur sta se oče in Italijan mračno in sovražno posmehovala, ljudje pa so metali vanj klobčiče svojih trakov, kot ročne bombe, nato se je prikazal na drugi strani laterne možic, podoben prašiču, ki je v fraku in cilindru sedel na straniščni školjki, »Churchill, ta prijatelj čifutov«, je rekel Zankar in oče je nasmehljan kimal, nato se je prikazala na zadnji strani laterna, smešni angleški princ Edward, prestolonaslednik s krono in njegova ljubica, črna, suha gospa Simpson, ki je na njegovi kroni razbijala stole, ljudje so se nekoliko zadržano smejali, ker je šlo za ljubezen. Sledila je laterna, na kateri je abesinski cesar Selassie v beli halji pod črnim dežnikom zapuščall domovino, in španski general Franco, ki mu je s kape bingljal cof na oči. Nato so se vrstili velikani na hoduljah, potem otroci, našemljeni v škrate in spletične, pa spet drugi župani, trgovci obrtniki, ki so jih vsi poznali, pa neumni šolarji z velikanskimi šolskimi torbami, ki so špricali vodo iz vrtnarskih škropilnic, a hvala bogu, nihče med njimi ni bil podoben meni, naposled pa razsvetljeni pustni vozovi, ki so jih vlekli konji, s smešnimi prizori in z živimi slikami - in vsakokrat znova voz, narejen kot renski parnik -, s katerih so Wagisi, šeme rečne mornarice z dolgimi nosovi, okroglimi kapicami, modrimi suknjiči z mornarskimi ovratniki in v belih hlačah, metali iz svojih mrežic banane in pomaranče med občinstvo. Po Srednjem mostu so iz malega Basla prihajale francoske in italijanske povorke, z drugačnimi laternami, dolgimi ali stožčastimi, in s svojo godbo in napisi v italijanski in francoski bazelščini, s šemami duhovnikov v rdečih klobukih in svojih smešnih Ludvikov in kraljic, ki so bili prave grdobe. Sprevodi so obkrožili vse ulice v velikem in malem Baslu, rakete so spuščali v zrak z ladij na Renu, da so razsvetlile kot barvne sanje vse strehe, sobe in obraze. Nekateri med gledalci so bili že utrujeni, da so potegnili masko na glavo, in k nam gor so gledali smejoči se in grdi obrazi, da bi se naposled posmehovali tudi nam, bedakom, ki smo viseli na oknih. Samo šeme v povorkah niso smele dvigniti svojih krink. Noge in vrat so te že bolele od samega gledanja. Vse povorke so se zbrale na trgu, a bilo jih je preveč, natlačile so se po stranskih ulicah, celo na Srednjem mostu, ko so zvočniki razglasili ime pustnega kralja, ki je dobil krono in velik ključ, ki je odpiral vsa vrata v mestu. Če bi stanovali na trgu, v nekdanji mestni ječi, bi mi lahko vse videli od blizu, to je bila mamina napaka, da smo bili ob to priložnost. Ob jutranji zori, ko je spet začela delati elektrika, so konfeti na debelo zasuli vse pločnike in ceste, kot bi padel prvi sneg in z vseh žic, balkonov, izveskov so visele papirnate kače različnih barv, tudi zlate in srebrne, kot da so ulice dobile nad sabo arabsko nebo. Pust je trajal skoraj teden dni, vse do pepelnice in čez, in ko sem stal pred varietejem Kikiriki nasproti naše nekdanje zelene hiše v Gerbergässli in z masko na glavi, ker mi je bilo prevroče v njej in nisem mogel dihati, čakal na dnevno ponovitev nočnega pustnega sprevoda, me je nekdo od zadaj objel. Imel je dolg nos - Wagis, ki je skočil s pustnega voza - in mi dal pomarančo iz rdeče mrežice, ki sem jo dolgo hranil in si jo razdelil z Gizelo šele, ko se je lupina razmehčala in so krhlji usahnili. Ne samo, da so bili vsi ljudje, ki so hiteli iz služb ali po nakupih, našemljeni, če nič drugega, so nosili vsaj pisane klobučke, tudi trgovci po prodajalnah, uradniki, celo policaji so nosili dolge nosove z brki ali naočniki. Margrit in Klara sta imeli črne žametne polmaske s tančico, Gizela diadem z majhno vlečko. Igra, Igra! Čim bolj se šemiš, tem bolj postajaš neviden in sam svoj, spremeniš se v vse, kar vidiš v svoji glavi ali čutiš v svojem srcu, ni te sram povaljati se po konjskih figah in smeteh, tuliš lahko do ohripelosti, prepevaš nespodobne pesmi ali posmehljivko na švicarsko himno, ki je bila, kot so nas poučili, po melodiji podobna angleški kraljevski himni: »Heiliigi Helvetia, khʼet no nicʼkt c - morge - ka« ... Sveta Helvetia, še ni dob-la frušte-ka .... Čim bolj se oddaljiš od samega sebe, ki se ga zmerom bojiš, tem bolj postaneš sam sebi podoben, in ko naposled umazan, znoren, premočen od potu in na smrt utrujen snameš masko in kostum, se ti zdi, da si se rodil in zaživel kot drugo bitje, ki bo odslej povsem brezbrižno do vseh običajnih pravil in dolžnosti, in boš naposled lahko tak, kakor se ti zljubi, vztrajal tudi v resničnosti, četudi ljudožerec ali angel, samo če boš imel dovolj domišljije in muzike za to. Vedel sem, da se lahko, če se preoblečeš, povsem spremeniš, če imaš na obrazu črna očala ali pištolo v žepu. Enkrat sem se z Margritino violinsko škatlo v roki vzpel na grič in šel po lepi ulici z drevoredom in vilami, ki je peljala na trg z rdečo šolo. Zapomnil sem si, kako je otročad, večja od mene, ki se je igrala okoli drevesa, utihnila in si me, kot da sem postal velik junak, ogledala od nog do glave, videl sem ganjenost in občudovanje v očeh odraslih, češ, takle štofeljc, pa se že zdaj pri šestih letih trudi za svoj poklic in slavo. Eden gospodov je celo počepnil, razprostrl roke in me stisnil v objem. Ko sem si oddihoval pri vrtni ograji nasproti šole in odprl škatlo, je bil v njej poleg violine, loka in kolofonije tudi težak in debel zvitek partitur, obvit z elastiko. O Bog, zato sem se tudi tako utrudil in težko sopel, ko sem grizel vkreber po stopnicah do sem. Drugič bom šel ven s prazno škatlo. Zvečer, ko so možje v pelerinah prižigali z dolgimi drogovi plinske svetilke, sem se vrnil dol v mesto in pogledi ljudi, luči iz izložb, odbleski od tramvajev in reklam so padali name in na Margritino violinsko škatlo, kot na odlikovanja. V enih očeh sem postal majhen, če so si to zaželeli, v očeh drugih velik, če so to hoteli ... zmešnjava zaradi moje pritlikavosti in velike violinske škatle je bila popolna v svoji protislovnosti. Sicer pa sem se že v Gerbergässli nagledal strank, ki so prihajale k nam pomerjat kožuhe, ogrinjače, kučme in pogledat, kakšne so videti v zrcalu z mufom v naročju ali kako jim padajo lahne obleke in fine bluze, ki jih je sešila mama, da bi se potem ne čudile, koliko so se spremenile in koliko lepote in mladosti so jim poklonila ogledala in oči mimoidočih. Navadne gospe in gospodične iz soseske so prihajale iz naše krznarije, v zvonastih ali tesno prilegajočih se kožuhih, da sem jih komaj spoznal, bile so podobne kraljicam in princesam, debeli gospod Leeni, mesar, ki sem ga imel rad, ker mi je zmeraj dal polovičko kuhane safalade, je bil v svoji bobrovi kučmi z repom in bobrovem ovratniku do pičice tak kot knez ali ruski car na fotografijah v kino omaricah. Zmeraj je šlo za videz in kako globoko se lahko potopiš vanj. Videz je izhajal iz skrbnega občutka za lepoto, bogastvo, plemenitost, če ne, je vzbujal posmeh in gnus. Forma, forma! Izoblikovati svojo brezobličnost, dati breztelesnosti duše telo, izraziti se, to je bil glavni gon vseh stvari, ki jih je človek kopičil okoli sebe. Ta impulz se je skrival v meni, ko kačja zalega, spolna sla, čutnost. Narediti nekaj iz sebe, postati produkt, pa čeprav samo piškot v obliki klovna, postati zlodej, ki bi se vsak dan spremenil v kaj drugega, kajti videz sprememb je vzbujal tolikšno prepadenost in ganjenost, da bi vsakdo zanj trgal iz bloka zastonjske karte za vrtiljak ali za v kino, in bloka ne bi bilo nikoli konec.