Stal je ob vznožju stopnišča, ki je premagovalo vzpetino do gradu, in se zagledal v kovinaste pse, ki so stražili dvojne stopnice. Pse, ki jim je njihov ustvarjalec pozabil vstaviti jezike ... Iz režečega se gobca je planil spomin, se zagrizel vanj, da je vztrepetal. Psi? Esesovski psi! Prelepe, negovane živali, katerim so z grobim urjenjem obudili krutost davnih prednikov. Večerni zbor je bil, kmalu po prihodu v taborišče: zastrmel sem se v psa, ki je stal ob vojaku. Pogleda sta se srečala: moj in razumni pogled, kakršnega imajo volčjaki. Med nama se je vzpostavilo dvojno zanimanje, ki bi najbrž postalo slutnja naklonjenosti, če se ne bi v nevidno strujanje vmešalo dvoje srepih, nesramnih, prezirljivih in izzivalnih oči njegovega gospodarja. Za en sam trenutek sem jih opazil; bolje, začutil. Takrat se je pes vznemiril. Zarenčal je globoko vse, nagrbančil vlažni smrček, dvignil lape in zagrozil z zdravimi, prelepimi podočnjaki. V njegovih pametnih očeh je zatlelo sovraštvo. Dokler je raziskoval le moj pogled, ni gledal celote. V tem trenutku pa sem zanj postal nekdo v progastih hlačah in bluzi. Takšne proge so živali vtisnili v možgane. Progasta številka ne sme imeti jasnega, odkritega pogleda! Zavedel sem se nevarne igre, odnehal in se pritajil. Zastalo mi je enakomerno dviganje in spuščanje prsi, da bi postal kar najmanj slišen. Moje oko, ki je le še skozi režo kradoma opazovalo, se je povesilo, da je bil tok med nami tremi pretrgan. Občutek sem imel, da z umikom pogleda dosežem isto, kot zasledovana divjad, ko se v begu požene čez potok ... Čakal sem; ko se ni nič zgodilo, sem za las dvignil veko, da sem v zenico ujel žival. Umirila se je, gledala drugam in zeleni vojak prav tako. Mimo je bilo, a živci so mi brneli, kot bi se kovina odzivala udarcem ... Še veliko srečanj je bilo. Tudi takšnih, ko je žival pod ukazom biča, ki se je rahlo, močneje ali grobo dotaknil njene dlake, napela zadnje tace, živčno trzala in samo čakala, da se bo odgnala, planila, zagrabila, scefrala in trgala, dokler je bila takšna volja njenega gospodarja. Na poziv je bila v trenutku popustila in se vrnila na mesto ob zloščenih škornjih ...