Težka bo tole, Jana. Ko si mi ti govorila, si niti nisem mogla čisto predstavljati. V živo je vse skupaj veliko bolj ... živo. Tale tip me tako spominja na našega starega gospoda Batesa iz banke. Na prvi pogled je bil Bates sicer čisto drugačen, bil je visok, suh, spoštljivo prileten, nekako nejasno očetovski; oblečen kot pravi gospod, v strogi, klasični temni obleki, vedno v progasti srajci in s svileno kravato. Na daleč je vzbujal spoštovanje, ki gre tipičnemu birokratu starega kova; videti je bil kot iz kakšnega berila za osnovno šolo, kako naj bi izgledal očkov šef. Ampak ko je odprl usta, se je iz njih vsula čisto podobna mešanica sluzastega pokroviteljstva in komplimentov. Njegova priljubljena beseda za mlade ženske, ki so delale pod njim, je bila »frčafele«. Ko je prišel zjutraj na naš oddelek, je vedno pozdravil. »Kako ste kaj, frčafele?« O njem se je širil po banki glas, da je bil pred leti vpleten v nekakšen manjši seksualni škandal. Menda je neka ženska za njim vpila po hodniku oddelka: »Kaj, za pofukat sem bila dobra, ko je treba pa podaljšati pogodbo, pa nenadoma ne več, ali kaj?« Bog ve, kaj je bilo res. Jaz sem bila konec koncev tam samo leto dni, govori pa se marsikaj. Vsemu tudi ne gre kar tako verjeti. Bi mu pa kaj takega čisto lahko pripisala.