Avtor s kilometri sploh zelo rad operira, z njimi ponazori tudi padle v Normandiji, medtem ko se pri žrtvah totalitarnih režimov vseeno raje izrazi v milijonih. Poleg nenehnega nizanja številk Evropeano določajo, in to se zdi bistveno, nekateri lajtmotivi, v skladu z naravnanostjo dela neselektivno nametani v naslednjem vrstnem redu: Barbie žena, holokavst, psihoanaliza, genocid, totalitarni režimi, milenijski hrošč, evgenika in skrb za zdravo življenje. To so le nekatere od tem, ki jih Ouředník večkrat zelo pronicljivo razgali v skrajno zlovešči navezi; omeniti velja le leto 1986, ko se je pojavil model Barbie v progasti obleki s prav takšno čepico, saj so proizvajalci menili, da je to najboljši način, kako mlade generacije seznaniti s trpljenjem v »konclagerjih«. Kmalu zatem je najti tudi podatek, da je leta 1985 med jutranjim džogingom infarkt doživelo 135 Američanov, medtem ko so v komunističnih deželah še naprej zelo veliko kadili, saj, kot zapiše Ouředník, tamkajšnji prebivalci niso čisto dobro vedeli, zakaj naj živijo zdravo in dolgo. Ena zabavnejših ugotovitev je tudi, da so amiši leta 1999 zaradi splošnega strahu pred milenijskim hroščem prodali kar dvajsetkrat več ročnih mlinčkov, sveč in drugih tradicionalnih pripomočkov, avtor pa k temu doda še v 20. stoletju večno zveličavno mnenje psihoanalitikov, po katerem omenjeni hrošč v družbenem življenju igra vlogo očetomora, ki bo omogočil »osamosvojitev, slast in božanski užitek nove tehnološke generacije«.