Po videzu nihče ne bi mogel uganiti, da je tistih triintrideset ljudi, ki so v jedilnici vile Las Lilas izza svojih miz zrli v Ernesta Teldija, izvedeni strokovnjaki za najrazličnejše umetnostne discipline. Ponavadi imajo vsi cehi in poklici kak skupni imenovalec, kako posebno značilnost, pa naj bo to način oblačenja ali pikolovstvo, snobizem ali način govora. Za zbiralce redkih predmetov pa je značilno to, da so sami vsak zase redkost in v najbolj dobesednem pomenu unikat. Gospoda Stephanopoulos in Algobranghini, recimo: oba izvedenca za hladno orožje, družila pa ju je samo čezmerna ljubezen do tawny portovca. Zato pa sta oba prezrla penino, s katero je nazdravil Teldi, in se raje odločila za majcen, zelo visok in rdeč kozarec, v katerem je bil Royal Port letnik '59. Z izjemo tega pa si po osebnosti kar ne bi mogla biti bolj različna. Stephanopoulos je bil kljub grškemu priimku idealen predstavnik gosposke britanskega cesarstva, eden tistih gentlemanov, ki so jih neizbrisno zaznamovali Eton, Oxford in pozneje podeželsko življenje v družbi konj, psov in mačkov. Algobranghini pa je bil, nasprotno, videti kot kak pevec tanga; imel je celo progasto obleko, nagelj v gumbnici in z briljantino zglajene lase, kar je očaralo Karla Pligha. 'Izgleda kot pravi GUAPO DE ARRABAL' si je mislil, medtem ko je že desetič dotakal v gospodov kozarček 'še nikoli nisem videl koga, ki bi tako popolno utelešal Gardelovega duha.'