Naredil se je oholega in se izprsil kot omarica. Podkrepil se je s poudarjeno cigareto in odkorakal naravnost k točilni mizi. Stregel je gologlavec, v platno povita smrt, z imenom nad desnim seskom. Pod šotorskim nadstreškom točilnice se je režala tolpa štirih postopaških kobilic. Trije so bili pavlihe z ljudske veselice, lažiobkladki zoper dolgčas. Četrti pa živa resnoba; tam je bil, kar privzdignjen od presenečenja, nakar je tjavdan prestregel svoje čudenje, medtem ko je trojica šušljala, stikala glave in naklepala potegavščino, zelo počasno, da resnobe ne bi splašili, ampak ga zmedli z volovjimi modrostmi. Sam zase, po knežje brezbrižno, je sedel zrel, prekaljen mladostnik, štiri ali pet let starejši od Olaye. Ta se je presedel bliže k sedemmesečnemu edinorojencu, ki je v svoji modri, drugomodro progasti obleki, križem rok, s spoštovanja vrednim naličjem, zlahka in naglo oddajal svoj čar. Ni pokazal, da bi bil opazil bližino, temeljito je pritajil sprelet veselja. Še vedno križem rok se je s celim telesom zvito presedel bliže k točilni mizi, se zrasel k njej, kot bi se namenil podpreti s prozorno knjigo, pripravljen prelistati list za listom.