Nedaleč stran je stal Martin Schlaff, za naključne mimoidoče zgolj eden izmed opazovalcev zadnjega dejanja enega izmed evropskih poslov leta, oblečen v ne povsem modno modro progasto obleko in rumenkasto kravato, mož, star dobrih 50 let, prekrižanih rok, zadovoljnega obraza. Nasmehnil se je le enkrat, povsem na koncu, ko je bila izglasovana nakupna cena 1,513 milijarde evrov srbskega mobilnega operaterja Mobi 63, bolj znanega kot Mobtel bratov Karić. Vedel je, da bo njegov trud poplačan, in to ne prav skromno, z ne prav dosti manj kot 400 milijoni evrov. Schlaff je bil do trenutka odločitve osrednja figura operacije, v nekaterih posameznih fazah tudi navidezni luzer, zgubaš, predvsem pa garant, da bodo posel dobili naši sosedje Avstrijci. Omenjeni gospod, nezmotljivo natančnega pogleda, malce razredčenih las in košatih brkov, je namreč njihov zanesljiv partner, prav on je bil tisti, ki je omogočil krilatico o povezavi dveh evropskih morij, že ko je leta 2002 kupil lastniški del v bolgarskem mobilnem operaterju Mobilkomu in ga pozneje, za približno enak znesek zaslužka kot pred tedni, prodal Nemšićevemu predhodniku. Maja 2005 je kupil srbski Mobtel in ga po bolgarskem vzoru povsem očedil najrazličnejših klientov, ki so bili prepričani o svoji pravici do solastništva. Poskrbel pa je še za korak naprej. Za začetek pogajanj med vlado Republike Avstrije in vlado Republike Srbije o prodaji omenjenega mobilnega operaterja. Vsi so bili prepričani, da je kupec določen in dogovorjen, malce onega najbolj finega dvoma so puščala le nenatančna sporočila vladnih pogajalcev, ki pa se jih je dalo odganjati z vrsto razlag, predvsem pa z vedenjem, da ima naša sosednja država popoln primat v regiji.