Spomnimo se na cenzuro in samocenzuro kot najučinkovitejšo obliko represije, kjer ni šlo več za nikakršne neposredne prepovedi, kjer ni najti nikakršnih dokazov represije. Ali je bila lahko glasba iz tega izvzeta, čeprav je oblast manj ogrožala? Vprašamo se lahko, zakaj se je moral, denimo, pisateljem pridružiti skladatelj Božidar Kantušer kot politični emigrant, zakaj je moral biti Zvonimir Ciglič v skoraj enoletni samici, zakaj denimo pritiski na Šivica in Ukmarja - in česa vsega še ne poznamo, zakaj danes odkrivamo emigrantske skladatelje? Ali ni že en tak primer nedopusten? In če je bila resnica o totalitarizmu znana ves povojni čas, zakaj se šele zdaj lahko o tem bere in piše, zakaj je bilo treba denimo vsa ta desetletja prepovedati emigrantski tisk? Ali boljševistična Resnica ni bila dovolj prepričljiva in je bilo treba resnici zapreti usta? Ali je torej bila represija kot del totalitarnega sistema? In kako je delovala? Vseh državljanov res ni bilo mogoče zapreti, a tudi ni bilo potrebno, zadoščal je eksemplarični proces, obtožba enega, nekaj posameznikov, kar je pomenilo mimo vsakršnih ustavno in zakonodajno zagotovljenih pravic zapoved novega vzorca obnašanja, zaradi kolektivnega strahu je to pomenilo samocenzuro in s tem ustvarjanje delovnega taborišča, čeprav ni bilo videti ne progastih oblek ne zapahov. Za nepozorne je bilo vse normalno. In zakaj je bila potem potrebna še 1957 vsa dolgotrajna polemika med partijskim ideologom Borisom Ziherlom in Josipom Vidmarjem, točneje znotrajpartijski disput za nesvobodo in svobodo umetniškega ustvarjanja? Zakaj je lahko v glasbi modernizem prodrl šele v šestdesetih letih in zakaj je bil tudi poslej potreben ideološki nadzor?