Rudi si je obrisal pot z obraza in pozorno prisluhnil skozi prodajno okence. Zdaj je zvok sirene reševalnega motorja do njega prihajal v valovih, vedel je, da se brat z motorjem vzpenja po ovinkasti cesti, ki iz starega dela mesta pelje proti novim blokovskim naseljem na planoti. Opazoval je dva fantka petih ali šestih let v progastih majicah na drugi strani ceste, oba hkrati sta naenkrat nehala spremljati dogajanje na ulici in začela kot dva majhna kužka v hitrih potegih lizati sladoled, ki jima je tekel med prsti in kapljal na oblačila in na tla: predolgo sta pod vročim soncem vznemirjeno spremljala divjo vož njo motorja, med vpitjem se jima je zdaj približevala mama in mahala po zraku, do Rudija so prihajali drobci besed, zlepljeni v živčno kepo kdo bo pral ... nikoli več ... sveže zlikane ... bosta videla ... Pomislil je, da je ena od številnih definicij ljubezni tudi ta, da pustiš, da otroku sladoled kaplja po obrazu, po roki, na majico in na tla.