obstoječe filme, ki gledalcem omogoča gledanje starih filmov z nove perspektive. Rap glasbeniki to že leta počnejo z glasbo, zdaj pa si lahko izposodimo isti koncept in ga uporabimo v filmu.« Steven Spielberg naj bi izjavil: »Če lahko kdo ustvari način približevanja starih filmov novemu občinstvu, je to Mike.« Spielberg ima prav. Myersovo vzorčenje filmov bo briljantno. Če pa o tem ne razmišljate, se vam lahko izmuzne najbolj neverjetna plat te izjave. Ker je velika večina naše filmske dediščine še vedno avtorskopravno varovana, je resnični pomen najave družbe DreamWorks le tale: samo in edino Mike Myers lahko prosto vzorči. Vsako splošno dovoljenje za preoblikovanje filmskega arhiva naše kulture, ki je v drugih kontekstih predvideno za vse, je zdaj privilegij, rezerviran za duhovite in slavne – in najbrž tudi bogate. Ta privilegij postaja rezerviran iz dveh vrst razlogov. Prvi razlog nadaljuje zgodbo zadnjega poglavja: nedorečenost »poštene rabe«. Večino »vzorčenja« bi morali imeti za »pošteno rabo«. Le redki pa bi se pri ustvarjanju oprli na tako šibko doktrino. To vodi k drugemu razlogu za to, da je privilegij rezerviran le za redke: stroški pogajanj o pravnih pravicah za ustvarjalno ponovno uporabo vsebine so astronomsko visoki. Ti stroški odražajo stroške pri pošteni rabi: ali plačaš odvetnika, ki zagovarja tvoje pravice do poštene rabe, ali pa plačaš odvetnika, ki bo priskrbel dovoljenja, tako da se ti ne bo treba opirati na pravice do poštene rabe. V vsakem primeru je ustvarjalni postopek postopek plačevanja odvetnikov – kar je znova privilegij ali pa morda prekletstvo, rezervirano za redke.