Primer je pomemben zato, ker je znova na začetek vrnil številne razprave o tem, kaj sploh je poslanska imuniteta. Po Ribičičevem nastopu pred komisijo bi lahko sklepali, da gre za zaščito poslanca, torej je ena od pravic oziroma privilegijev poslancev. Podobno mnenje prevladuje tudi med ljudmi. Toda pravni strokovnjaki ne mislijo tako. Pravna služba državnega zbora je že pol leta po parlamentarnih volitvah leta 1992 nedvoumno ugotovila, "da je poslanska imuniteta ustanovljena v javnem interesu ter da je neposredno namenjena zagotovitvi nemotenega delovanja parlamenta in njegovih članov". Imuniteta torej ni pravica poslanca, marveč parlamenta. Iz tega izhaja, da se poslanec imuniteti ne more odpovedati, da je odločitev o njej v rokah vsakokratnega glasovalnega razmerja sil parlamentarnih strank. V prejšnjem mandatu je parlament 17-krat (!) z glasovanjem odločil, da sodišče ne sme nadaljevati sodnega postopka, čeprav se obtoženi poslanci niso sklicevali na svojo poslansko imuniteto. Z Ribičičevimi besedami: državni zbor je poslance 17-krat prikrajšal za to, da s tožniki na sodišču sproti razčistijo (ob)tožbe. Ni skrivnost, da je rekorder med njimi Zmago Jelinčič (SNS), ki je bil vpleten v kar osem takšnih primerov. Parlamentarni glasovalni stroj je devetkrat ravnal drugače, namreč ugodil željam poslancev, ki v konkretnih primerih niso želeli imunitetne zaščite. Jelinčiču petkrat. Dodajmo še, da zbor v dveh primerih poslančevih sklicevanj na imuniteto te ni potrdil. V enem je šlo za povzročitev prometne nesreče, v drugem za sum zlorabe uradnega položaja.