7. Z imuniteto (lat. immunitas – nedotakljivost, posebna zavarovanost, tudi izvzetost iz nečesa – npr. jurisdikcije) na splošno označujemo pravico oziroma privilegij posameznika, za katerega se ne uporabljajo posebni predpisi, ki se sicer uporabljajo za druge osebe.[2] Z zgodovinskorazvojnega vidika je poslanska imuniteta predstavljala obrambno sredstvo parlamenta pred samovoljnimi posegi monarha oziroma izvršilne oblasti. Vendar poslansko imuniteto tudi danes kot svojevrsten institut demokratične tradicije priznavajo skoraj vse ustave.[3] Institut imunitete namreč zagotavlja po eni strani pravno varnost in neodvisnost poslanca pri opravljanju njegove funkcije pred možnimi arbitrarnimi postopki državnih organov in neutemeljenim preganjanjem nosilca javne funkcije, po drugi strani pa nemoteno delovanje parlamenta in v tem okviru njegovih članov. Institut poslanske imunitete je v Ustavi urejen v 83. členu, ki določa obe obliki poslanske imunitete: poklicno oziroma materialno v prvem odstavku in nepoklicno v drugem in tretjem odstavku. Ustavno sodišče je imuniteto že obravnavalo. Poudarilo je, da je imuniteta predvsem privilegij predstavniškega telesa in da je namen procesne imunitete preprečiti morebitno oviranje dela predstavniškega telesa v razmerju do državnih organov drugih dveh vej oblasti (sklep št. Up-15/93 z dne 8. 11. 1994, OdlUS III, 119). V odločbi št. U-I-29/97 z dne 6. 2. 1997 (Uradni list RS, št. 14/97 in OdlUS VI, 14) pa je v zvezi z imuniteto navedlo, da je namen ustavodajalca, tj. zagotoviti kontinuirano in stabilno izvrševanje državnih funkcij, jasno razviden iz več ustavnih določb, na primer tudi iz določbe 83. člena Ustave (poslanska imuniteta).