volitve najbolj ideološke do sedaj, kajti prvič zadevajo infrastrukturo države in zavest državljana kot takega. Prvič pa imamo na tej podlagi tudi možnost odločitve. Ne želimo govoriti, kdo je najbolj poklican k novemu mandatu, kajti odločitev za je vselej intimna odločitev posameznika, opravljena v posvečujoči samoti volilnega prostora. Lahko pa na podlagi daljnoročnega pozicioniranja stranke (in njenega liderja) rečemo nekaj o tem, kdo pričujoči dinamiki gotovo ne bo kos. Vprašanje, ki si ga deli mnogo ljudi danes, ali ni prvak Socialnih demokratov nekoliko razočaral, ko so njegova dokaj moderna stališča v prvih soočenjih zbledela, bolje, postala retorično bolj ali manj podobna interesom tranzicijske nomenklature. Odgovor bo samo navidezno pritrdilen. V bistvu pa je Borut Pahor vselej (ko ni šlo zares) hodil po robu tistega, kar so mu še dovolili njegovi prišepetovalci iz ozadja. Na ta način si je ustvarjal podobo politika, zanimivega tudi za desnosredinsko volilno telo. Sedaj pa gre prvič v Pahorjevem življenju zares, sedaj mora govoriti in početi tisto, kar okolje, ki ga je ustvarilo, od njega pričakuje. Kakšno je to okolje in kakšni so njegovi interesi, pa najbolje povedo prej navedene besede Boška Šrota. Gre vedno za isto stranko, za enako tehnologijo, predvsem pa za državljane najpomembnejšo lastnost, za zagovor dezintegrirane družbe, zgrajene na privilegijih posameznikov. V tej funkciji nastopa Pahor, to je tudi kvintesenca njegove »tretje poti« ali »odgovornosti za spremembe«. Moderni Pahor živi v ustavljenem času prenavljajoče se SZDL, ta paradoks pa utegne prepoznati več volivcev, kot bi si mislili. Če se bo to zgodilo, je slovenski človek na pravi poti do svoje osvoboditve.