so pridelovali pšenico, konopljo, les, smolo in usnje, vse osnovne materiale, na katerih je zahodna civilizacija opirala svoj hitri razvoj. Našteto je bilo med drugim potrebno tudi pri plovbi. Pod Sigismundom, ki je premagal tevtonski viteški red, so Poljaki odstranili ovire, ki so jim branile dostop do Baltika. Prek tega morja in po rekah, ki so se izlivale vanj, so nenasitni trg zalagali predmeti, ki so jih v potu svojega obraza pridelovali tlačani in ki so dobiček prinašali samo plemiški zemljiški gospodi. Čeprav so se posesti teh plemenitnikov razprostirale, kamor je le segel pogled, pa so bili grozno skoporiti. Družbena struktura je izvirala iz srednjega veka in se spet in spet vračala k njemu, tako da je zemljiška posest skupaj s privilegiji plemstva in z vojno obveznostjo vitezov sklepala neuničljivo celoto, ki je Poljsko dolgoročno vodila v tragedijo. Srednji stan, če ga je sploh kaj bilo, ni imel pravice, da bi kupoval zemljo, ni se smel poročati v plemiške družine, ni imel nobene besede v državni skupščini in tudi ni smel prejemati svetih redov ali nadarbin. Zgodovinske spremembe se dogajajo po krivih poteh, a tukaj ni bilo mogoče, kar se tiče gospodarskega razvoja, v celoti izkoristiti niti cenovne rasti izvoznega blaga. Plemiči so pač bogateli in njihov vpliv na krono se je večal. Monarhija je ostajala šibka, ker ji je primanjkovalo denarja – posestniki so namreč smeli izvažati, ne da bi plačevali carino – in ker ni bilo mogoče oblikovati čvrste uprave (ki je bila drugod domena srednjega stanu), se je vojaška struktura še vedno oklepala duha in prakse fevdalnih vitezev. Litvansko-poljski orjak, to cesarstvo pšenice (kakor so