Kustos se je namenoma odločil, da v ospredje postavi artikulirane avtorske drže in da se izogne najpogostejšim temam reportažne fotografije, kot so posnetki z bojišč in posledic vojaških spopadov, prizorišč naravnih katastrof in podobnih motivov, ki večinoma prevladujejo v medijskem prostoru. Za izbrane opuse je značilno spraševanje o razmerjih med resničnostjo in njihovo (fotografsko) podobo. Kot pravi Kovič, je specifična vrednost dobre reportažne fotografije prav sposobnost fotografa, da preseže dokumentarični značaj posnetka in ga nadgradi z osebnim videnjem. »Da resničnost postane podoba, je treba iz nje iztrgati konkretno situacijo in jo prestrukturirati v kategorijo simbolnega reda, ki lahko funkcionira tudi brez spremljevalnega besedila«, kar je danes ob zmanjšani sposobnosti branja podob bolj kot ne privilegij manjšine, medtem ko se potrošniške množice večinoma omejujejo le na »bežno evidentiranje videnega«, kritično razmišlja Kovič.