Drugi ključni problem, ki bo morda bolj prišel v ospredje, ko bo (če bo) prišlo do razprave o zakonu o medijih, je temeljni smisel regulacije svobode tiska. To ni samo naš problem, to je splošen problem. Nenadoma se pozablja, zakaj je treba svobodo tiska oz. medijev regulirati. To pa je bistveno, zlasti v sodobnem svetu, ko se tehnologije tako hitro razvijajo. Začetki regulacije segajo v obdobje razsvetljenstva z zahtevami po varovanju svobode izražanja in se nadaljujejo s prizadevanji za posameznikovo pravico do svobodnega tiskanja. Svoboda tiska v izvirnem pomenu namreč ni svoboda časopisa, temveč svoboda zasebnika, posameznika, da tiska. Dokler je bilo tiskanje res dejavnost posameznika, je bilo to povsem očitno, ko pa se je tisk začel razvijati v podjetje, to bistvo ideje svobode tiska ni bilo več očitno. V 19. stoletju se je naprej v Ameriki uveljavila doktrina, ki je človekovo osebnostno svobodo tiskanja začela izenačevati s svobodo časopisov, torej s pravico korporacije, dejansko s privilegijem manjšin, ki imajo v lasti zadostna finančna in tehnološka sredstva za tiskanje, ki je seveda namenjeno predvsem ustvarjanju dobička. Edini učinkovit odgovor komercializaciji je ustrezna regulacija medijev, ki še zagotavlja človekovo pravico do svobodnega izražanja, ali kot bi rekli danes, pravico do komuniciranja. In sistem javne RTV v največji meri lahko zagotovi to pravico prav s tem, da medij umesti v civilno družbo.