Sicer pa je seksualnost nekaj, kar se je treba v županskih, in tudi katerihkoli drugih političnih volitvah, izogibati. V vsakem (moškem) županu je kanček Clintona. Zato morajo biti slogani skrajno deseksualizirani. Ostali moški – tisti, ki niso župani, a so vselej volivci – so na nek način simbolno kastrirani, saj nimajo apriornega dostopa do raznih Monic Lewinsky (ta privilegij je rezerviran za županske Clintone in podobne alfa samce). Kanglerjev slogan »S '' za Maribor«, torej s »S 'srcem' za Maribor«, je tako koncipiran, da srce lahko asociira na »La Toyo« oziroma na bujno žensko oprsje, ali pa na žensko rit – pač v skladu z vplivom in kapacitetami nezavednega. Nezavedno – tako moško kot žensko – pretvarja razne senzorne dražljaje bistveno bolj v seksualnost kot zavest. Pri Kanglerjevem sloganu namreč srce ni rdeče, pač pa kožne barve. (Izjema je bilo rdeče srce na torti, ki jo je Kangler razrezal po zmagi.) Nezavedno (moško in žensko) lahko »prebere« Kanglerjev slogan tudi: »Z '(žensko) ritjo' za Maribor«, oziroma »Z '(velikimi) joški' za Maribor«. Ta nezaveden »spodrsljaj« ima bistveno večje interpretativne razsežnosti, kot jih je mogoče na tem mestu zapisati. Všečnost slogana zagotovo bazira tudi na tem, da dotično »kožnato srce« nezavedno asociira na veliko žensko rit in bujno žensko oprsje. Psihoanalitična aluzija: Maribor ni samo mesto kulture in športa, pač pa tudi pohote. Kanglerjev slogan sporoča: »Smo pohotni« – in kdo dandanes ni pohoten… – vprašanje je le, koliko mu to uspe skriti.