kako se je v Londonu pridružil skupini romarjev, ki so romali v Meko s posebnim letalom. Spremljal je njihovo pripravo, bil z njimi na letalu in prišel z njimi do izstopa na letališču za Meko. Tu se je zanj “svet končal”, saj kot nemusliman ni mogel dalje, zato se je z naslednjim letalom takoj vrnil v London, seveda s skupino, ki je romanje končala. Romanja se od romanj razlikujejo. Ne samo po organizaciji, ampak tudi in predvsem od priprave in seveda ljudi, ki se jih udeležujejo. Naših katoliških romanj ne moremo primerjati z romanjem v Meko. Naši romarski kraji so odprti tudi za drugače verujoče, tudi za tiste, ki ne verujejo, pa seveda tudi za radovedne turiste, ki jih zopet ni malo. Muslimansko romanje v Meko je najprej romanje samo za muslimane, pa še to samo za tiste, ki so se na to romanje posebej pripravili in so tudi pravoverni muslimani. (V Evropskem izrazoslovju bi temu rekli - ortodoksni verniki, skoraj nekakšni verski fanatiki.) Teh pa zopet ni tako malo, pa tudi stroški niso za vse enako veliki, ker si med seboj pomagajo. Muslimanske države rade primaknejo svoj delež, da pride čim več ljudi. Ko se romar vrne, ima pred tistimi, ki niso šli na romanje, tudi določene verske privilegije, ki se kažejo tudi na zunaj. Ponekod nosijo posebna pokrivala, na nagrobniku posebno oznako, ki sicer danes precej izginja, jo pa lahko še vedno vidimo po tako imenovanih ortodoksnih muslimanskih pokopališčih. Ti na videz drobni podatki nam veliko povedo. Zunanji vplivi so pri človeku velikokrat bistvenega pomena, tako da prikličejo iz podzavesti tudi verske motive. S pripravo, ki jo musliman ima doma in traja precej časa, sledi ji priprava v letalu, ki ob molitvi in ritualnih gibih, kolikor so ti možni, pripravi vernika na sam romarski kraj, vernik podzavestno pade v religiozno psihologijo množice, ki je na kraju samem, in normalno je, da, ko se to romanje opravi in se romar vrača domov, ga spremlja poseben romarski religiozni trans, v katerem ostaja še precej časa. Prav ta trans je velikokrat tudi kriv, da pride do tolikih smrti na kraju samem, ker si marsikdo želi tam umreti, saj ve, da bo takoj prišel v Mohamedovo naročje, kar tudi muslimanska vera uči in je smrt v Meki privilegij izbrancev. V psihosociologiji romanj se tovrstnih romanj ne da primerjati z romanji v drugih religijah, še najmanj s krščanskimi. Najprej je tu problem, da se z nekim znanstvenim načinom tega romanja ne more spremljati in proučevati, saj so to samo muslimanski romarji in ni drugih, razen tamkajšnjih redarjev, policistov in verskih voditeljev, ki so za to posebej pripravljeni in tudi posebej vzgojeni. Tako romar pride v poseben romarski geto, ki se loči od ostalega sveta, tu ni take navlake, kakršna spremlja naše božje poti, kot tudi ne takšnih in drugačnih pritiklin, ki smo jih zahodnjaki na romarskih krajih navajeni; tu je neprestana molitev, so verske vaje, vse pa je vodeno in poteka po strogo določenem obredu, na katerega se je vsak romar pripravil. Vsakdo ve, kaj to pomeni, in v takem okolju je vernik v nekakšni ekstazi, ki ga pripelje iz sedanjega prostora in časa. To je končno tudi namen tega romanja. Zato primerjanje Meke s katerim koli podobnim romarskim krajem na svetu ni dopustno in je nemogoče. Isto velja za muslimanskega romarja, ki gre tja in ga ne smemo primerjati romarjem drugih ver, še najmanj kristjanom! Ob koncu pa bi rad pripomnil: “V Meko ne more priti nemusliman. Če bi se to dogodilo, ga takoj ubijejo, ker po muslimanskem verovanju onečašča svetost Meke.” Ambrož Kodelja