Četudi želimo še tako iskreno pritrditi zagovornikom pritoka svežega tujega kapitala, si v konkretnem primeru pač ni mogoče delati utvar. Le naivni verjamejo, da nameravajo Nizozemci pripeljati v Ormož sveži kapital in s tem pospešiti pridelavo sladkorne pese na prekmurskih poljih. Bolj verjetno je - in tega jim ne more nihče zameriti - da bodo podjetje preoblikovali po svojih potrebah in načrtih in ga organizirali morda le še v nekakšno distribucijsko središče. Krute madžarske izkušnje, ko so tujcem popolnoma nenadzorovano prodali najvitalnejše dele svoje živilskopredelovalne industrije, novi lastniki pa so jih hitro in uspešno reorganizirali po svojih načrtih, so nam lahko le v poduk. Kdor ne verjame, naj se pouči pri Avstrijcih, da bo videl ceno, ki jo njihovo kmetijstvo plačuje za vstop v Evropsko unijo. Med drugim se bo število živilskopredelovalnih obratov s 500, kolikor so jih imeli leta 1992, do leta 2000 zmanjšalo na manj kot polovico, saj naj bi jih ostalo le še okrog 230, do konca tisočletja pa se bo za polovico zmanjšalo tudi število zaposlenih. In to v Avstriji, ki je svoje kmetijstvo na vstop v evropsko druščino temeljito pripravila z denarnimi spodbudami, subvencijami in domoljubno blagovno znamko "narejeno v Avstriji".