Včasih pa je v tovrstnih projektih meja med zabavo in umetnostjo sila zabrisana oziroma je lahko umetnost, ki naj sicer ne bi prvenstveno rabila zabavi, tudi zelo duhovita v izpeljavi kritike sodobnih postindustrijskih družb. Takšna sta bila najmanj dva projekta na letošnji AE. Remain in Light japonskega umetnika Harukija Nishijime je mogoče brati kot zgodbo o nevidnem svetu, ki naseljuje izginjajoči svet narave.Obiskovalec, opremljen z lesenim nahrbtnikom, v katerem je prenosni računalnik, in z mrežo za lovljenje insektov, pritrjeno na kovinsko palico (v kateri je seveda antena) ter slušalkami, v zunanjem okolju lovi nevidne analogne urbane zvočne valove, v katere smo potopljeni, ne da bi jih sploh slišali; te zvočne podatke nato v zaprtem prostoru pretvori v svetlobne točke in jih na koncu s pritiskom na gumb spusti nazaj v urbano naravo. Švedska skupina Smart Studio pa v projektih Brainball in Brainbar z merjenjem možganskih valov uporabnika ironizira pospešeni življenjski slog v dobesednem evangelijskem pomenu »in prvi bodo zadnji in zadnji bodo prvi«. V Brainballu si »tekmovalca«, sedeča na nasprotnih straneh mize, na glavo pritrdita trak z elektrodami, žogica na namagneteni površini mize med njima pa se skotali v gol tistega, v čigar telesu se pretaka večja količina adrenalina; v Brainbaru pa po istem principu vrteči se bar sproščenejšemu uporabniku iz infuzijskih medicinskih steklenic zmeša cubo libre, najbolj »naspidiranim« pa pljune zgolj in samo curek mleka.