Prišla je sobota, ko bi se morali odpeljati na srečanje s prijatelji, tablica pa je bila še zmeraj na šoferjevem sedežu. »Ljubi sonček,« je začel cenjeni soprog, kar je vsekakor najvišja stopnja prilizovanja. Seveda je moral nujno v službo po neko reč, jaz pa sem se treščila v avto in se odpeljala na servis. Prijazen gospod je vzel izvijač in v pol minute pritrdil tablico. Ampak kako, saj mož pravi, da je treba dati avto na kanal, sem se čudila. Sama bi lahko stvar privila s pilico za nohte, se je smehljal. »Klinc pa ti intelektualci!« sem rekla iz srca, gospod pa se je tako režal, da mi potem ni hotel nič računati. Očitno sem mu polepšala dan.