19. V skladu s pooblastilom in naročilom v prvem in drugem odstavku 71. člena Ustave določa zakonodajalec v ZKZ posebne pogoje za uporabo zemljišč (4., 5. in 7. člen ZKZ) ter predpisuje varstvo kmetijskih zemljišč (8. člen ZKZ in naslednji) ter agrarne operacije (V. poglavje ZKZ). S temi ureditvami določa zakonodajalec zaradi posebne gospodarske, socialne in ekološke funkcije (67. člen Ustave) kmetijskih zemljišč in v skladu s temi funkcijami uživanje lastnine na njih. Zlasti zaradi primerjave z določbo o omejitvi lastninske pravice na nepremičninah po 69. členu Ustave je pomembno, da omenjene pravne ureditve praviloma ne pomenijo lastnikom zgolj bremen in omejitev v javno korist, temveč se skladajo tudi z njihovimi interesi. V tem delu je mogoče pritrditi stališču nasprotnega udeleženca: ne gre za omejevanje človekove pravice do zasebne lastnine, temveč za vsebinsko sestavino lastninske pravice na kmetijskih zemljiščih, za uzakonjenje načina uresničevanja pravice do lastnine (drugi odstavek 15. člena Ustave). Zakonodajalec je to storil uravnoteženo, upoštevajoč po eni strani izjemen in svojevrsten narodnogospodarski in razvojni pomen obdelovalnih površin v sleherni državi, ki ga podedovano stanje v kmetijstvu pri nas še podčrtuje, po drugi strani pa poudarjen pomen človekove pravice do zasebne lastnine, ki daje lastniku podlago za njegovo svobodno ravnanje in za svobodno in odgovorno oblikovanje lastne usode, kar vse najpogosteje še prav posebej velja tudi za lastnino na kmetijskem zemljišču. Omenjena pravna ureditev ni predmet izpodbijanja v obravnavanih pobudah.