Sporno je vprašanje, ki se načenja, čeprav ne sodi v ta ustavni spor, kolikšna odškodnina pripada zaplenjencu po odpravi izreka o zaplembi. Strinjam se s stališčem, da je potrebno to specifično obliko odškodnine regulirati z zakonom, ker splošna pravila obligacijskega prava tu ne prihajajo v poštev. Potrebna je zakonska opredelitev ustavne pravice do povračila škode (26. člen ustave). Ni pa mogoče pritrditi stališču (ki sicer ni decidirano izraženo), da bi bila možna povrnitev vsakršne škode in v vsakršnem obsegu. Po mojem mnenju gre za specifičen primer poprave krivic, ne pa za tipično odškodnino po civilnem pravu.Tako se pojavljajo sporna vprašanja o izgubljenem dobičku za čas odvzema stvari, ne glede na to, da je v petdesetletnem obdobju lahko nastopila vrsta rizikov (spremembe na trgu, meddržavni odnosi, sposobnost sledenja tehnološkim spremembam in sploh konkurenci, kapitalska usposobljenost posameznega subjekta itd). Ali so na vrnitev premoženja in do odškodnine upravičene tudi tiste osebe, ki so bile le še formalni lastniki, ker so bile nepremičnine obremenjene s hipotekami, ki so že presegale njihovo vrednost, dejansko aktivnega premoženja sploh ni bilo (proprietas nuda), ali pa je bilo aktivno premoženje vrednostno globoko nižje in ga ne izkazuje zemljiškoknjižno stanje v lastninskem listu, brez upoštevanja vknjiženih bremen. Ali je država dejansko sposobna zagotavljati odškodnino ali pa le na določen način zagotoviti zadoščenje za utrpele krivice je temeljna pravno - politična dilema, na katero bi moral odgovoriti zakonodajalec z upoštevanjem načela socialne države, ki veleva uravnoteženje socialnih razmerij in bremen.