Ni mogoče pritrditi pritožbama, ki trdita, da je sodišče prve stopnje nekritično sprejelo dokazne zaključke glede izpovedb prič in vzroka smrti oškodovanca, pri čemer pritožbi zgolj ponavljata obdolženčev zagovor ter sprejemata drugačne dokazne zaključke kot jih je sprejelo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolnoma razčistilo dejansko stanje ter zanesljivo ugotovilo potek dogodkov, tako da ni prav nobenih pomislekov o sprejeti dokazni oceni. Iz spisovnega gradiva, pa tudi iz razlogov napadene sodbe, je zaslediti izčrpno in skrbno izveden dokazni postopek in pravilno dokazno oceno vseh zbranih dokazov. Pritožbi ne moreta biti uspešni, ko smiselno navajata, da je obdolženec ravnal v silobranu, ker se je bal napada oškodovanca. Obrazložitvi izpodbijane sodbe (v zadnjem odstavku na strani 10), da oškodovanec ni predstavljal neposredne grozeče nevarnosti, oziroma pravilno, da pri ravnanju obdolženca ni šlo za silobran, ker oškodovanec obdolženca ni napadel, ni mogoče oporekati, saj je ugotovitev prvostopenjskega sodišča pravilna. Pri tem prvostopenjsko sodišče iz povzetih izpovedb prič utemeljeno zaključuje, da je sicer med obdolžencem in oškodovancem prišlo do besednega konflikta, ki ga je izzval oškodovanec, a nobena priča ni potrdila obdolženčeve navedbe, da mu je oškodovanec grozil s steklenico in da je njegovo ravnanje kazalo, da ga namerava napasti. Obdolženčevo ravnanje, ko je oškodovanca, ki ga je le izzival, odrinil, da je padel, nato pa ga na tleh ležečega še dvakrat brcnil v glavo, ni mogoče oceniti kot nujno, saj ga oškodovanec ni napadel, obdolženčevega ravnanja pa ni mogoče oceniti kot obrambo, ki je bila glede na ravnanje oškodovanca neizogibno potrebna. Oškodovančeve besede, da naj se vidi, kdo je močnejši, četudi se je približal obdolžencu, ni mogoče oceniti kot napad, obdolženčevega ravnanja, ko je oškodovanca potisnil in ga brcal, pa ne kot neizogibno potrebne obrambe.