A radovednost Kolencu ni dala miru. Še istega dne popoldne je zbral dovolj poguma in se vrnil na kraj nenavadnega dogodka. Spotoma se je oglasil v Ivančevem mlinu v Dolenjem Avščku, kjer je poprosil tri leta starejšega Matijo Šuligoja, naj ga pospremi. Možaka sta se povzpela do Križničeve senožeti, ki je zdaj porasla z gozdom in ji pravijo Movrnov boršt, ter zakopala v luknjo, ki jo je pod jablano izkopala neznana leteča stvar. V globini okoli 30 cm sta našla trikoten kovinski predmet, ki je bil glede na barvo in težo železen. Bila sta prepričana, da sta našla kos topovske krogle. Nemudoma sta se podala v Avče, kjer so že ves dan vneto razglabljali o tem, kaj neki je okoli 9. ure zjutraj tega zadnjega marčnega dne povzročilo silen pok in šumenje, ki so ju slišali v več občinah. Kaže, da so drugi vaščani pritrdili mnenju najditeljev, da gre za del topovskega izstrelka. Najdbo, po splošnem prepričanju kos orožja, so stehtali in izmerili, potem pa jo je Kolenc (ali morda kdo drug) odnesel na orožniško postajo v Ročinj -- vas, ki leži nasproti Avč, na desnem bregu Soče. Prav takrat se je v Trstu, kamor so bili meteorit poslali iz Ročinja, mudil orožniški inšpektor Tišljar. Vzel ga je s seboj na Dunaj in ga predal Mineraloško-petrografskemu oddelku Prirodoslovnega muzeja, kjer je še zdaj stalno razstavljen v dvorani meteoritov.