Vidim, da zdaj lahko povzamem svojo temo s čisto vestjo. Knjižica, ki jo imenuje Richard Jefferies "moja avtobiografija", je navdihnjeno delo, da uporabim še enkrat to zlorabljeno besedo. V vsej literaturi je prav malo takšnih del. Marsikaj, kar označujejo kot navdihnjeno, sploh ni navdihnjeno: možje, ki se "specializirajo" za takšno snov, bi pač radi videli, da bi mi to verjeli. Omenil sem Emersona. V svojem življenju nisem nikoli srečal človeka, ki ne bi pritrdil mnenju, češ Emerson je pisatelj, ki navdihuje. Človek lahko da ne sprejme njegovega mišljenja v celoti, a potem ko ga bere, se počuti tako rekoč očiščen in povzdignjen. Vzdigne te v višave, nadene ti krila. Drzen je, zelo drzen. V našem svetu bi mu nataknili nagobčnik, o tem sem prepričan. Tudi druge može, kakor sta Orage in Ralph Waldo Trine (med drugimi), označujejo kot navdihnjene pisatelje. Brez dvoma so jih imeli za takšne mnogi ljudje. Ali pa bodo ostali? Bralec se bo morda nasmehnil, ker ve, kakšne vrste človek sem, nad tem, da sem omenil celo takšno ime, kakor je W. W. Trine. Glej v moji knjigi Pleksus (Plexus) dolgo burlesko Uglašeno z neskončnim (In Tune with the Infinite).