Pripovedka pravi, da so se v časih, ko so se Turjačani naselili v tem kraju, po neizmernih turjaških gozdovih klatili divji voli ali turi, ki so delavce ovirali pri gradnji turjaškega gradu. Praded turjaških grofov se je zato odločil, da bo temu naredil konec in sčasoma je vse iztrebil, le en sam tur se mu je vedno izognil, da ga ni mogel ubiti. Le-ta je še vedno napadal zidarje in maščeval smrt poginulih živali. Junaški Turjačan je nekoč pet dni in pet noči zasledoval zadnjega tura. Posrečilo se mu je, da ga je ulovil, ga ukrotil in šesti dan živega pripeljal pred grad. Vsi so se čudili njegovemu junaškemu dejanju, star zidar pa mu je takrat prerokoval: »Tvoj rod bo močan. Čeprav potomci tvojega rodu ne bodo več krotili divjih turov, ker si jih že ti iztrebil iz naših gozdov, pa bodo vsi junaki, ki bodo na drugačen način izkazovali svoje junaštvo.«