V grajsko stavbo tako priteka novo življenje. Pravzaprav je v njej ves čas življenja na pretek, čeprav na prvi pogled ni videti tako. Pripovedka govori o zmaju z zlato krono, ki je obiskoval okolico gradu. Krona se je zalesketala v željah graščaka in ta je nekako prišel do nje, zmaj pa je treščil v grajska vrata in se ubil. Krona je menda nekje zakopana oz. je izginila. Pa ni, saj je tu: grad je krona. Na dvorišču, ki je zdaj tudi gradbišče, je dvignjen del; prijetna s travo poraščena uravnava, na kateri biva nekaj razmršenih dreves. Tu se križa dvanajst zmajevih črt in povezanost Zemlje in vsega, kar je, je očitnejša kot drugje v okolici. Če drugega ne, je na kroni bazaltnega griča prav prijetno in tu vlada mir, ki spodbuja željo, da bi človek kar ostal. Sproščeno brezčasje vabi drugam, na vseh ravneh. Tudi okolica gradu spodbuja podobne občutke, sprehod med drevesnimi veličastneži grajskega parka je več kot poživilen in utrinek za sprehod dol v Grad in nazaj gor pride kar sam. V gozdu nedaleč od gradu je še izvir žive vode, ki poživlja slutnje nikoli pozabljenega razmerja z Zemljo, drugačnega kot danes. In še marsikaj. Pravim, bazaltni grič ima preveliko privlačno moč, da bi lahko z njega odšli nespremenjeni (največje spremembe so tiste, ki se jih sprva sploh ne zavemo).