Pripovedka, ki se začne s »potnimi listi, ki so ležali na polici, samo pobrat jih je bilo treba«, se nadaljuje z 20.000 oficirji, cariniki in inšpektorji, ki se jim ob poraženem odhodu jugoarmade ni zdelo vredno odjaviti stalnega prebivališča, temveč so s kamionov raje metali listke, da se bodo vrnili. Ko je postalo čez leta jasno, kako krasno se na severu razvijamo in da ne bo iz Velike Srbije očitno nič, in ko je začel Milošević z mizernimi penzijami masovno upokojevati oficirski kader, so se začeli vračati, »najprej tko mal na obisk«, potem pa so prijavili začasno bivališče ali pa preprosto oznanili, da so bili ves čas tu. Njihovo število je naraščalo, nastala je skupina za pritisk, formiralo se je društvo, katerega jedro itak tvorijo sami oficirji, za katere se ve, da niso živeli tukaj, saj smo njihove obraze lahko gledali po televiziji, kako so se borili za Miloševića.