Sem se odpravil do roba, ki ga ni, in ga prestopil, še preden sem se ga zavedel. Malo me je zmrazilo, pa ne zaradi hladne zemlje pod mano. Kvečjemu zaradi strahu pred senenim nahodom. Zaril sem roke v tvojo gosto travo in poskusil premakniti kamen na vrhu gore. Uspelo mi je, pa čeprav le v domišljiji. Sem prihrumel mimo Konjske glave in se nato še razgledal okoli Betelgeze, pa je bilo prevroče, da me ne bi takoj odneslo naprej mimo curkov plazme. Od tu dalje sem samo še tipal v prazno. V prazno še vedno tipam in upam, da bom končno zatipal svoje oči, s kateremi še vedno ne morem videti svojih oči. Vendar me to ne moti, saj gledam s koncepti. Praznina ima prijazen otip in nasladno se valjam v niču.