Tokrat pogrezanje v močvirnato neskončnost ne prinese miru; bliže smo mestecu, bolj naseljena postaja pokrajina. Ciganski bivalno-vozni park je osupljiv. Prej bi pomislil na mednarodno razstavo avtodomov (belih, krasnih, nedotaknjenih) kot na ciganski tabor. Naša hiša je daleč najmanjša in najslabša, pa še modre barve smo. Tudi tri precej dobra kolesa zadaj na kombiju nam ne dvignejo ugleda, kvečjemu nas spremenijo v navadne ranljive turiste, malodane vsiljivce. Pa je to samo prvi vtis, mogoče tudi zato, ker nam v kampu, pred katerim hočemo zaparkirati, takoj razložijo, naj se zaradi varnosti raje premaknemo na drugi del mesteca. Prevroče je in bliža se Sarina procesija, zato tvegamo. Peš se odpravimo po prenapolnjenih ulicah: mimo modernih premičnih domov, v katerih se vrtijo pralni stroji in se zunaj suši perilo in se otroci kopajo v mini bazenčkih; mimo enega in edinega lesenega ciganskega voza, pa še to takega umetelno pobarvanega, turističnega, z brusi in lajno; mimo stojnic z raznovrstno kramo in spominki; mimo cigank, ki vsiljujejo svetinjice ali šloganje z dlani, in ponosnih očetov s hčerkicami v rdečih nošah, ki jih bodo dvignjene na ramena ponujali v blagoslov zavetnici Sari … do zatohlega cerkvenega dvorišča, na katerem že čakajo camarški kavboji (gardians) na belih konjih z značilnimi drogovi za zganjanje živine v rokah, in kamor iz nabito polne cerkve že odmevajo pesem, molitve in vzkliki »Vive Sainte Sara!« Relikvije svetnic so spustili iz kapele nad oltarjem in črna Sara je »vstala« iz grobnice, v kateri leži. Oblečen v bogata oblačila, da mu iz gub in naborkov gleda samo droben, temen, prijazen obraz, se njen kip ob vsesplošnem razburjenju prikaže iz temne cerkvene notranjosti in na ramenih nosilcev počasi zapluje nad množico, kot bi spet hodila po vodi. Zrak je poln rož, plapolajočih praporov s Sarino sliko, križev, fotoaparatov in vonja konjskih iztrebkov. Kavboji se kot telesni stražarji kakšne filmske zvezde postrojijo na čelu sprevoda, in ta ob petju in vzklikanju krene po ulicah proti morju. Tam pa so plažo tudi že preplavile množice ljudi in Sara v vodo zabrede v gneči oblečenih teles in dvignjenih rok, da bi brez konjev, ki ji zvesto sledijo, kar izginila v njej.