Sedim na postelji, obkrožena s kupi oblačil. Pogledam prazen kovček in preklinjam dan, ko me je Elle poslala na počitnice v Tropeo v Kalabriji s samo enim potovalnim kosom: ročno prtljago. Kako bi se sploh lahko uprla izzivu, medtem ko kar 80 odstotkov ljudi prosto priznava, da ne oblečejo niti polovice oblek, ki jih vlačijo s seboj na potovanja? Moja metoda pakiranja je preprosta: v kozmetično torbico zmečem vse, kar imam v kopalnici, v ogromen kovček nabašem oblačila za vse priložnosti in podtaknem še električne komponente – sušilnik za lase, kamero in iPod – preden končam z dodatnim kupčkom oblačil za vsak primer. V primeru Kalabrija z eno torbo situacija ne bi mogla biti bolj drugačna. Stroga letališka navodila pravijo: »Na letalo lahko vzamete en kos prtljage, ki se mora prilegati omarici v potniški kabini. Brez doplačila lahko na letalo vzamete denimo: plašč, dežnik, bergle, fotoaparat, daljnogled, primerno količino čtiva, košaro ali zložljiv voziček za dojenčka in primerno količino hrane za dojenčka.« Jaz vendar ljubim svoje čevlje, kot bi bili moji otroci! Ali to šteje? Nadalje, pazi: »V ročni prtljagi lahko prenašate majhne količine tekočin, ki morajo biti hranjene v posamičnih posodah z največjo prostornino 100 mililitrov, zapakirane v prozorno plastično vrečko, ki jo je mogoče znova zatesniti in katere prostornina ni večja od enega litra. Med tekočine sodijo tudi kreme, razpršila, losjoni in olja, parfumi, geli za lase in prhanje, pena za britje, deodoranti, zobna pasta, črtalo za trepalnice. Nič, naličila se bom doma in upala, da kje v zgodovinski Kalabriji najdem drogerijo. Kreme za obraz pa ne dam za nobeno ceno nazaj na polico. Z znanjem gozdarja in s pomočjo pilice za nohte tlačim dragoceni eliksir v 100-mililitrsko tubico, ki bo – upam! – zadovoljila stroga letališka pravila. Ozke kavbojke so prve v torbi, kratke hlače druge, sledijo majice, jopica in pulover, bikini, navržem še sarong, usnjene sandale in tanke japonke. Z olesenelim srcem pustim omiljene cokle v omari. Pravi požig – srca, mislim – se zgodi, ko ne morem zapreti torbe. Bom pač več stvari kar oblekla – plastenje je letos tako moderno. Ko vsa raztresena stojim v vrsti na letališču, me doleti presenečenje: teža moje prtljage je nižja od najvišje dovoljene in imam prednost, da v primeru nesreče letalo zapustim med prvimi. Ko prispemo na palec italijanskega škornja, sem radostna, saj lahko s svojo priročno potovalno torbo v roki hitro zapustim letališče. V naslednjih dneh ugotovim, da so kavbojke prevroče za ogledovanje vročega mesta, usnjeni paščki na sandalih pa mi povzročajo muke. Kopalni preizkus preživim prerojena: v rekordni sekundi sem v kopalkah in na plaži. Vendar mi po nekaj preplesanih nočeh v isti obleki že počasi zmanjkuje idej. Nejevoljno posedam na terasi z neukrotljivimi obrvmi in željo po lepotnih izdelkih. Na koncu na telo v slepi veri, da gre za losjon, nanesem kremo za sončenje. Do konca tedna mi že vse majice dišijo po njej in po eni strani sem sita vsega, po drugi pa se počutim osvobojeno. Ko se vrnem na domača tla, v prvi smetnjak vržem usodno torbo, ki me je osvobodila, v mislih pa že snujem nakup nove garderobe. Hvala, Elle. ALEKSANDRA BRLAN