Pot je bila začrtana. Prvi dan do Pelješca in potem počasi nazaj proti domu. Da sva se odločila prav, je kazalo ves julij. Dnevi niso bili ne prevroči ne prehladni. Kot naročeni za križarjenje. Da bi le zdržalo, sem si mislil. Prišel je dan D. Polno naložen motocikel sva zajahala že navsezgodaj zjutraj in se odpravila proti hrvaški meji. Pot do Karlobaga je potekala točno tako, kot sem si želel. Razgibano, tekoče in v prijetnem ozračju. Nato pa, jutro se je prevesilo v dan, temperature so postajale vedno višje in počutje pod čelado vedno manj prijetno. Ker križarjenje z motociklom ni isto kot potovanje z avtomobilom, je misel na to, da bi se ustavil, slekel in skočil v morje, le pobožna želja. Prtljaga na motociklu ni zavarovana, slačenje preznojene motociklistične opreme pa vse prej kot prijetno. Lahko mi verjamete, da si tako zelo še nikoli nisem želel zamenjati peklensko žgočega sonca za znosen hlad v senci.