Dubrovnik je lep. Ogledala sva si ga v zgodnejših urah, ko je bil še bolj prazen, saj bi bilo sicer prevroče in že odhitela v objem Črne gore. Mejni prehod je grozen in če smo nekdaj opazili razliko v urejenosti med Avstrijo in Slovenijo, kadar smo prečkali kakšnega izmed mejnih prehodov, je ta kljub podobno razvitim sosedam, še hujša. Cesta, ki se spušča proti Hercegnovemu je takšna, da naj se je še bog usmili. Žena že ve. Je imela veliko slabši sedež. Pa sva zdržala, v vsej dolžini čudovitega Kotorskega zaliva in se ustavila šele v Kotorju. V tem tisočletnem z obzidjem obdanem mestu sem bival mesec dni v popotresnem času daljnega leta 1979, ko je bilo resnično veliko porušenega in so v županstvu še mislili, da bodo na bližnji hrib zaradi izjemnega razgleda postavili žičnico. Uspelo jim ni, danes pa Kotor s Tivatom povezuje neosvetljen cestni predor, ki se mu mirne duše izognite. Tudi v Tivatu sva našla prenočišče.