Martin je ugasnil budilko in zaspal nazaj. Imel je mučne, zapletene sanje, v katerih ni imel pravega drobiža in mu zato niso hoteli postreči. Ko se je zbudil, se je tresel od razdraženosti in se še bolj vznejevoljil, ko je ugotovil, da je ura sedem in da bo za dvajset minut zamudil službo. Pa prav danes. Poskušal je hiteti in seveda se je obiral še bolj kot ponavadi. Stopil je pod prevročo prho in moral spet skočiti ven, pri čemer je sklatil vse stvari s poličke. Na najboljši srajci mu je odpadel gumb, polil je pomarančni sok po hladilniku. Spomnil se je, da je nameraval odnesti obleke v čistilnico, zdaj pa za to ne bo časa. To je pomenilo, da za jutri ne bo imel sveže očiščene obleke. To je bil dan, ko so pobirali smeti, pa dobesedno ni imel časa, da bi jih nesel ven. Stekel je skozi vrata in ugotovil, da dežuje, se vrnil po dežnik in zaslišal, da zvoni telefon. Pred osmo zjutraj, najbrž je nujno. Oglasil se je in na veliko jezo zaslišal, da ga kliče sin.