Pod noč, ko se je vroči zrak že malo ohladil, sem naposled zapustila hotelsko plažo in prelepi vrt, poln žarečih rdečih bugenvilej, in šla večerjat. Izgubila sem se v mreži ulic in pristala na dvorišču, preplavljenem z omamnimi dišavami pečenega kruha. Kot je bil zunaj svet počasen, je v pekarni vrvelo od vročičnega dela: šef in pomočniki so gnetli, oblikovali, porivali v peč in pobirali iz nje nizke vroče hlebčke, kupci pa stali v vrsti in molili plastične vrečke: ta je kupil deset lepinj, oni dvajset, le jaz samo dve. Ura se je bližala enajsti, temperatura je padla na devetindvajset stopinj Celzija, čudovito hladno, so mi rekli, dosti prevroče, sem pomislila, vzela vročo vrečko, stekla na mivknato plažo, si sezula čevlje in jo bosa, počasi, kot se vrti ta svet, ubrala proti temni obali. Sedela sem in gledala temno, mirno vodo. Nad mano se je bočilo neskončno jordansko nebo, za mano so žarele luči izraelskega Eliata. Lepinji sta se mi počasi topili v ustih.