Nekaj časa sem kadil in sedel na rjuhi, a iz sosednje sobe ni bilo slišati ničesar več: Miriamino prepevanje je bilo preludij k spancu in izraz utrujenosti. Bilo je prevroče, nisem večerjal, nisem bil zaspan, nisem bil utrujen, nisem prepeval, nisem še ugasnil luči. Luisa je bila budna, a ni spregovorila z menoj, niti na dobro željo mi ni odgovorila, kot da bi se zaradi Guillerma razjezila name, sem pomislil, ali pa zaradi Miriam, in tega ne bi hotela pokazati, bolje je počakati, da se vse razblini v sen, ki ni hotel k nama. Zdelo se mi je, da slišim, kako Guillermo zdaj zapira svoj balkon, a jaz na svojem nisem več slonel, niti se mu nisem približal, da bi se o tem prepričal. S cigarete sem otresel pepel nespretno in premočno in na rjuho mi je padla žerjavica, in še preden sem jo z golimi prsti pobral, da bi jo vrgel v pepelnik in bi potlej tam ugasnila sama, ne da bi kaj osmodila, sem videl, kako se po rjuhi začenja širiti žareče obrobljena odprtina. Zdi se mi, da sem jo pustil rasti dlje, kot bi smel, kajti nekaj trenutkov sem opazoval, kako krog raste in se širi, črn in hkrati žareč madež, ki je požiral rjuho.