Približujemo se manjšemu zaselku, ki je nekako na polovici poti do strelišča, torej še kakšno dobro uro. Vreme je tako srednje sumljivo, kot mu rečem jaz, ni ne sonca ne dežja, ampak ko si pod težo postolja, municijskih škatel, in tokrat z vsemi redeniki, ter puške in ostale pripadajoče osebne vojaške opreme, je pod čelado precej vroče, prevroče. Z nami hodi celo sam poročnik, kar do sedaj ni bilo v navadi, saj se je vedno kot gospod odpeljal mimo nas z mojim sonarodnjakom, danes pa je, kot kaže, to poseben privilegij. Po drugi strani pa je dobro, saj tako naši zvesti desetarji ne morejo delati z nami vsega, kar hočejo, čeprav to tako ali tako počno največkrat s poročnikovim blagoslovom. Ta blagoslov sem tudi sam dostikrat začutil na svoji koži, kadar koli je bilo treba formirati kakšno delovno enoto, sem bil jaz prvi kandidat za to. Mnogokrat razmišljam, če mi piše kaj na čelu, vendar ko se pogledam v ogledalo, ne vidim nič! Torej to ni krivo ...