Običajen človek sem. Vem, sliši se nenavadno in mnogi se ne bi strinjali z mano, prilizovalci pa bi me celo poskušali prepričati, da se motim. Vendar resnica je, da se mi ne zgodi nič posebnega. Nisem niti genij, niti svetnik. Kot vsak drugi človek, ki ga je mati narava obdarila z obvladovanjem pisave, se prebijam čez belino računalniškega zaslona in poskušam obuditi spomin na dogodke, ki se šele bodo zgodili. Pišem iz glave. Zjutraj sem sicer zapisal nekaj opazk v beležnico, ki jo nosim pri sebi, od kar mi jo je pred dvemi leti v Chattanooggi podarila Tery. V njej bo slučajni opazovalec našel vrsto stvari. Stare telefonske številke, nekaj pozabljenih naslovov, spisek stvari, ki jih je treba vzeti na potovanje, mere knjižne omare, ki se je medtem že sesedla pod težo knjig, pin in puk kode žepnega telefona, nekaj opomb, koga moram še poklicati. Barbaro, v Salzburg, rezervirati večerjo v Hellbrunnu in se dogovoriti s hotelom v Munchnu. Vidim, beležnica je še skoraj prazna. Tery je sedma žena mojega prijatelja, ameriškega pesnika Walta Whitmana, za katerega bodo poznavalci trdili, da je mrtev že stoosem let. Ne gre za zgodovino, ampak za resnico. Nikar ne verjemite vsega, kar vam govorijo. Sicer pa je tako ali tako jasno, da to gotovo ni prva knjiga, ki jo bralec drži v roki. Prikopati se do te skromne knjižice, jo celo odpreti in začeti brati, to je velika stvar. Ne, ker bi bila knjiga nekaj posebnega. Ampak zaradi okoliščin, ki so botrovale njenemu nastanku. Od koder koli že prihaja spoštovani bralec, se ni prikazal iz niča. Če poskusimo pogledati natančneje in opisati prizor, bomo videli zaposlenega človečka, zasoplega in zgrbljenega pod velikanskim kupom stvari in dogodkov, ki se kopičijo do zadnjega kotička vesolja. Človek si ne more kaj, da se ne bi zgrozil zaradi kolosalnega prizora. S svetlobno hitrostjo šviga sem in tja po času in prostoru, misel ne ve, česa naj se oprime, stvari in pojavi drvijo mimo z nezaslišano ravnodušnostjo. Vidimo ga kot otroka, ki se s kamenčki igra na obali morja. Iz mivke gradi visoke gradove in vanje vrta tunele. Kup mivke najprej polije z vodo in stolče v čvrsto kopico. Potem vzame lopatko in začne vrtati v vznožje. Vlažni pesek je hvaležen material. Otrok z dlanmi skrbno potolče robove tunela, da se ne sesujejo. Morje rahlo valovi, penasti robovi valov se stegnejo proti peščenemu gradu, zgoraj vzklikajo galebi. Toplo je, vendar ne prevroče. Veter se igra z lasmi, v zraku visi vonj po soli in algah. Svet je tu, vendar pozabljen. Otrok se je zatopil v igro, ne vidi nič, ne sliši nič. Njegova mati se zaman trudi in kliče, naj pride h kosilu. Mlada je še, vitka in očarljiva v dvodelnih rdečih kopalkah. Moški na plaži se ozirajo za njo, ko pride mimo njih. Malo dalje je ob cesti parkiran avtomobil z odprtimi vrati. V njem sedi moški, ki mu senca skriva obraz. Oči se mu svetijo, ko gleda za mlado žensko, ki se bliža otroku. Nekaj groznega je v teh očeh, v globini njegovih zrkel se cedijo nevarni sokovi, polmrak v kabini avtomobila ječi od poželenja, ki se ne zna izživeti. Napetost v njem se gosti kot megla, živčno strese z glavo, z roko seže k razporku na hlačah. In se zdrzne. Za mlado mamico se pojavi oče. Visok, postaven moški, dobro obložen z mišicami. Takoj je opazil moškega v avtomobilu. Mirno se obrne proti njemu in ga molče oplazi s pogledom, ki vseka kot bič. Za kratek hip se oba moška spopadeta na življenje in smrt. Po zraku zabliskajo ostra rezila nožev, telo udari ob telo, ščit ob ščit. Boj je silovit, ampak kratek. Moški v avtomobilu se nejevoljno umakne, oče pa z odvrnjemim pogledom odhiti za materjo, ki v tem trenutku vzame otroka v naroćje. Vsi trije odidejo čez plažo in izginejo v borovem gozdiču.