Začne se kot film Martina Scorseseja: junakov agilni off glas dogajanje časovno in prostorsko artikulira, dinamična montaža in impresiven rock soundtrack gledalca popeljeta v »cool« obdobje, ki se mu film z vsem šarmom posveča. Snif (Blow), dinamična, gledljiva biografija režiserja Teda Demma, Jonathanovega nečaka, je tip nostalgične himne preteklemu obdobju, ki se je v ameriškem filmu zadnja leta precej razrasla. Scorsesejev Kazino (1995) kot najbolj ekspresivni spomenik ekscesnemu primerku amerikane (lasvegaškemu podzemlju) je le vrh ledene gore; ostali hommagei (disku, hipi gibanju, glam rocku, pornografski industriji, ipd.) so samo imitirali preverjeno formulo. Demmu se pozna dolga vajeniška doba na televiziji, saj mu na kinematografskem formatu ustrezajo »male«, »intimne« zgodbe iz predmestja (npr. Beautiful Girls, 1995). Snif spada med megalomanske projekte, razteza se skozi tri desetletja in kronološko pripoveduje resnično zgodbo o Georgeu Jungu (igra ga Johnny Depp), mamilaškem baronu, ki je kariero leta 1968 začel še kot študent, z marihuano, in v desetih letih postal največji dobavitelj kokaina za Severno Ameriko. Snif ustreza Demmovi priljubljeni tematiki, zgodbi o malih ljudeh: Jung je bil amater iz province, ki je stopil v veliko ligo po naključju. Drugoligaš, ki se je v materino naročje vrnil vsakič, ko je postalo prevroče; a le zato, da bi ugotovil, da predstavlja družinsko okolje še večji pekel. Spomnite se komedije The Ref (1997), zgodbe o ugrabitelju, ki ne zmore kontrolirati svojih žrtev, sprtega zakonskega para: Demmovi deklasirani amaterji uspevajo zavoljo naivnosti in nikoli v krogu razbite družine. Ko Junga izdata tako »uradna« (žena, Penelope Cruz) kot »poslovna« družina (kolegi dilerji), se mu sesuje svet. Zaključni napisi razkrijejo, da bodo Junga izpustili leta 2015; v tem času bo nastal tudi film o vzponu in padcu barona modernih tehno drog.