Po čudovitem sončnem zahodu smo vsi pričakovali prebujanje v lepo jasno jutro, vendar se to ni zgodilo. Od vseh strani so se proti koči in vrhu vlekli belosivi, tudi temni oblaki. Na kratko se je oblačno nebo tu in tam pretrgalo, pokazala se je oranžno modra lisa, ki nam je dajala upanje, da vsaj padavin ne bo. Zajtrk, šale na račun smrčanja, ki ga je bilo pravzaprav bolj malo, vroč čaj, potem pa pravo garanje. Izbira prave opreme, da nas ne bo zeblo, da nam ne bo prevroče, natikanje plezalnega pasu, pa čevlji, dereze, pa cepin, čelada, rokavice… nato naveza in že so dereze zahrustale po sivih skalah od koče navzgor proti ledeniku. Počasi, tiho smo stopali po gazi tistih, ki so proti vrhu odšli pred nami, po rahlo pomrznjenem snegu v megleno jutro. Vzpon čez ledenik in zasnežen greben sploh ni zahteven, a vsi vemo, da nas resne stvari šele čakajo tam visoko na skalnih grebenih malega Glocknerja. Posebno v trenutkih srečanja s tistimi, ki se vračajo z vrha. Ko takole ždiš na kakšni 20-30 cm široki polici, ko pod tabo zeva 1.000-metrska praznina, čakaš in napeto opazuješ, kako se bodo trije ali štirje gorniki – somišljeniki skobacali skoraj med nogami, mimo naše naveze, adrenalin kar vre, mraz, hladen veter in utrujenost se ne čuti. "Varujem… grem", v različnih jezikih, se rezko odbija od mogočnih skalnatih blokov, dereze hrskajo, držijo, vrv se napenja, pa zopet popusti… Še nekaj raztežajev, strmina popusti in pred nosom je mogočen križ na samem vrhu. Prostora je malo, za trenutek se razjasni, posije toplo poletno sonce, razgled se razpne. Sliši se globoko dihanje, srce zanosno razbija v prsih in občutek zmagoslavja je nepopisen.