Ranjene vojake so odnašali ali vozili na prevezovališče. To so bile najbližje koče nekje zadaj, kjer so ranocelniki oziroma kirurgi žagali roke in noge, vlekli krogle iz ran, šivali rane. Zahtevnih kirurških posegov se niso lotevali. Ranjenci so ležali zunaj na prostem in čakali, kdaj pridejo na vrsto. Anestezije praktično ni bilo. Ranjenca so običajno trdno prijeli, ga pritisnili na kirurško mizo, mu vlili v usta nekaj žganja, in zdravnik je zarezal ali zažagal v roko ali nogo. Tudi potem so jih odlagali v bližnjih hišah ali na prostem. Smrtnost med ranjenci je bila zelo velika. Vojaške zdravstvene službe so bile še v povojih. Napoleonova vojska je veljala za zgledno medicinsko oskrbljeno. Verjetno prva na svetu je uvedla oficirje zdravnike in polkovne kirurške postaje. Toda v letih, ko je bil Napoleon še prvi konzul, je imela vsa njegova ogromna vojska vsega 1500 zdravnikov in farmacevtov -- in to je veljalo za nekaj zglednega in izjemnega. Kasneje, na primer med pohodom proti Moskvi, je bila zdravstvena oskrba precej slabša, med umikom iz Rusije je sploh ni bilo. Med samo bitko je več pozornosti veljalo lažjim kot težjim ranjencem. Laže ranjen vojak je sam odšel z bojišča in do polkovne obvezovalne postaje, teže ranjeni si ni mogel pomagati in je obležal. Oficirji so imeli prednost, toda na kirurški mizi zanje ni bilo nič bolje poskrbljeno kot za navadne vojake. Vojakom je bilo strogo prepovedano, da bi med bitko ranjene tovariše odnašali ali jim pomagali v zaledje. Za odnašanje ranjencev so bili zadolženi vojaki, ki so pripadali ranocelni postaji. Toda teh nikoli ni bilo dovolj. Tako so na bojišču pomrli tudi tisti vojaki, ki bi jim hitra zdravniška pomoč morda še pomagala. Toda to, da so ranjenca oskrbeli kirurgi in da so ga potem prenesli v eno izmed koč ali kam pod streho, ni pomenilo, da bo tudi preživel. Ležal je prepuščen sam sebi. Dobival je juho iz konjskega mesa, redko so mu previli rano, če ranjencev ni bilo preveč -- in to je bilo vse. Zato so množično umirali, saj so med njimi gospodarile še razne bolezni. Po bitki pri Austerlitzu je v nekaj mesecih zaradi epidemije tifusa umrlo na tisoče ranjenih vojakov. Teh ne štejejo med mrtve v bitki.