je teta, nato se oče. Odločila sem se za še eno predstavo, samo za teto in njene high society prijatelje. Kaseto sem si previla na začetek pesmi I’m so crazy, I’m so fuckin‘ crazy, si slekla mikici in začela plesati po balkonu. Oče je rekel, naj me pustijo, naj kar plešem, toda teta je rekla mami, naj me spravi v stanovanje, kar je tudi storila, hvala bogu. Šla sem v spalnico. Čez nekaj časa je prišla mama in rekla, da gremo v Ljubljano. Rekla sem, da hočem na vikend. Približno pol ure smo se pregovarjali, nato sta se vdala in odpeljali smo se. Toda oče je zapeljal proti Ljubljani. Pot sem kar prespala. Spomnim se, da je bil na cesti kombi, poln otrok, ki so mahali mimoidočim. Ko smo prišli, sem vsa solzna pograbila torbo in ključe in stekla v stanovanje. Zvečer je prišla Vesna in obljubiti sem ji morala, da bom šla v ponedeljek k zdravniku ali psihologu, ne vem več. V soboto sem šla že okrog sedmih zjutraj od doma. Prišla sem popoldne, kar čez vrt. Doma sta bila oče in mama, pozneje je prišla še Vesna, ki je rekla, da moram k psihologu. Nisem hotela, ker smo se zmenili za ponedeljek. Vesna in mama sta me dobesedno zvlekli v stanovanje, zaprli balkonska vrata in mi dali izbiro, rešilec ali miren odhod. Odločila sem se za rešilec. In res sta ga poklicali. Psihologu sem rekla, da se bom pogovorila z Urošem. Dal mi je uspavalno tableto in me spustil domov, češ da sem kar mirna, da pravzaprav nič nočem. Skratka, nisem agresiven tip. Ob odhodu sem še nekim neznanim osebam pokazala sredinec. Preselila sem se k Vesni, ampak ni bilo čisto nič boljše. Dala mi je nekaj piti. Mislila sem, da me hoče z napitkom ubiti. Ubiti me hočejo. Sok mi je dala s strupom. Hočem še živeti. Rešitev: prst v usta in vse zbruhati. Kar na tepih. »Ti se kar malo uleži,« je rekla Vesna. »In se spočij,« je rekla. Nisem se mogla umiriti. Hodila sem gor in do in skakala z mesta v višino. To je trajalo kar dolgo. 10. 6. 99 Ko sem zagledala dva osebka v belem, sem se čisto umirila. Če bi vedela, da me bodo odpeljali v Polje, že ne bi šla z njima tako mirno. Pa še sirene niso vključili, kot da nisem nujen primer. Že spet sem se posadila na prvi stol z vokmenom in cigaretami v žepu. Tistih šest tednov nisem stopila iz hiše brez vokmena in tobačnih izdelkov in seveda vžigalnika, ki so mi ga v Polju vzeli, ker si na zaprtem oddelku ne