osebi. Od nikoder se namreč pojavita z vprašanjem, če si lahko sposodita nekaj jajc in slednje se nato sprevrže v nočno moro družine. Film je globoko nasilen, ampak ne vizualno, saj je nasilje zmeraj le implicirano, kar gre do takšne meje, da gledalec dobesedno čuti obubožan položaj družine. Velikokrat se nam zdi, da si je družina kljub »norcema« sama kriva za teroriziranje in tako nam avtor ponudi odgovor, da se torej nasilje, grozovitosti ne dogajajo na robu družbe, ampak v njeni sredici. Film se torej poigrava z gledalci tudi na neposreden način, ko eden izmed izsiljevalcev povprašuje v kamero občinstvo, koliko bodo stavili, da bo film do jutri propadel. To je skratka njegova igra do občinstva, tako kot je »funny game« izsiljevalcev do družine. Avtor gre celo tako daleč, da eden izmed morilcev med filmom reče, da ne more zaustaviti njegovega izsiljevanja, saj film (ki ga gledamo) še zmeraj teče. Nenazadnje pa, ko mama v družini ustreli enega izmed morilcev, drugi vzame daljinski upravljalnik in dobesedno previje film nazaj, tako da prepreči slednjo sceno. V filmu smo torej ponovno priča nasilju, ki je »nevidno«. In gledalcu namesto motiva za teroriziranje prikaže zgolj možnost občutja krute usode protagonistov. Film, ki je bil premierno predvajan v Cannesu leta 1997, je sprožil velike polemike med kritiki in dosegel, da je predvajanje zapustil celo filmski režiser Wim Wenders. Po tem filmu je Haneke svoje delo prenesel v Francijo, kamor ga je poklicala igralka Juliette Binoche in rezultat je bil film z naslovom Code Unknown, ki je bil premierno predvajan v Cannesu leta 2000. Film po znameniti avtorjevi metodi, ki je prisotna v vseh njegovih filmih, postavi igralce zgolj na površje in tako dopušča občinstvu, da sami postanejo del filma z svojimi čustvi in mislimi. Z naslednjim filmom The Piano Teacher, posnetem po delu znane avstrijske Nobelove nagrajenke, Elfriede Jelinek, ki je samo njemu dovolila filmsko uprizoritev svojega romana, Haneke postane eden izmed vodilnih evropskih režiserjev. Z naslednjim filmom z naslovom The Time of the Wolf, 2003, pa se avtor vrne na staro »avstrijsko« tematiko, v katerem obravnava usodo družine v divjini. Njegov zadnji film Cache je bil posnet leta 2005, pred kratkim pa je izdal »remake« filma Funny Games za ameriški trg, v katerem igra Naomi Watts.