Država je neposredno po nesreči, kar se zdravljenja tiče, naredila vse. Naju so tudi prosili, ker je bila Ana zdrava deklica, da smo organe darovali. Po tem pa nas ni nihče nikoli vprašal, kako se počutimo. Ostali smo brez vsakršne pomoči. Pot smo zato morali prehoditi sami. Tri leta po nesreči sem izgubila dobro službo samo zato, ker nisem mogla delati tako kot pred nesrečo. A nihče iz države nas ni nikoli vprašal, ali potrebujemo kakšno pomoč. Naša cesta je sicer označena z znakom otroci na cesti, z možem pa sva se bojevala, da bi dobili tudi grbine, saj nekateri divjajo mimo hiše tudi s 120 kilometri na uro. Z občino smo se dogovorili, da bodo zadevo uredili, nato pa se ni zgodilo nič. Najpogosteje je izgovor pomanjkanje denarja. Država si očitno zatiska oči, saj se boji še enega problema. Da bi se starši nekje dobivali, se povezali in rekli, dovolj nam je. Najprej bi se obrnili proti pravosodju, nato proti drugim organom, ki naj bi zagotavljali preventivo v prometu. Zavod Varna pot je prva institucija, ki je z nami kontaktirala, se začela z nami pogovarjati, nam svetovati obravnavo pri psihiatru...Zadnje čase je vse aktualnejše, da bi voznike, ki pod vplivom alkohola povzročijo nesrečo, obravnavali enako kot poskus uboja. Kako sami gledate na prometne kazni, saj se zdi, da je povzročitelj nesreče kaznovan veliko manj kot vsi svojci umrlega ali poškodovanega?