V zadnjem desetletju je senzo-motorična vadba (SMV ali tudi proprioceptivna vadba-PCT) eno od najbolj raziskovanih področij športne znanosti. Veliko analitičnih raziskav je že bilo narejenih (Eils & Rosenbaum, 2001; povzeto po: Šarabon et al., 2003; Osborne, Chou, Laskowski, Smith, & Kaufman, 2001; Richie, 2001), toda pomanjkanje longitudinalnih študij je več kot očitno. SMV, med katere spada tudi uporaba elastičnih trakov, se uporablja zlasti v zdravstveno rehabilitacijskih programih, saj izboljša propriocepcijo, moč, statiko hrbtenice in skrajša rehabilitacijski čas po mnogih poškodbah (povzeto po: Hodges & Richardson, 1997; Page, 2006). V športu so možnosti uporabe SMV namreč izjemno široke in pogosto premalo izrabljene. Od začetnega zasledovanja rehabilitacijskih ciljev, danes tovrstne vsebine prevzemajo vlogo preventive pred športnimi poškodbami (zlasti skočnega, kolenskega in ramenskega sklepa) ter izboljšanja kakovosti kontrole gibanja nasploh. Narava obremenitve gibalnega aparata in fiziološki mehanizmi, ki jih s tovrstnimi vsebinami izzovemo, so primerni za uporabo v vseh starostnih kategorijah. V mlajših starostnih kategorijah te vsebine uporabimo s ciljem predpriprave na kasnejši resnejši trening moči, v starejših kategorijah pa uporabljamo zahtevnejše izvedbe s cilji preventive pred poškodbami in razvoja situacijske moči in koordinacije (Šarabon, Zupanc, & Jakše, 2003). SMV za sklepe spodnjih ekstremitet se izvaja predvsem na eni nogi, za trup na obeh nogah, za roke in ramenski obroč pa v opori na rokah ali z rokami v predročenju oz odročenju (Horvat, 2002; Šarabon et al., 2003).