GOSPOD ______: Hvala lepa. Seveda, jasno je, da v vsaki instituciji so rezerve vedno in verjetno vedno bodo. Gre pravzaprav za to, da število pobud ostaja več ali manj, pravim, na enaki ravni, ampak ogromno pa prihaja, ogromno je dodatnega dela, ki pravzaprav delno tudi ni, če bi tako rekel, čisto ombudsmansko delo, ampak je bolj delo, ki ga v nekaterih drugih državah opravljajo nacionalne institucije za varstvo človekovih pravic. Mi take institucije nimamo in zato varuh nekatere stvari opravlja v okviru svojih zakonskih pooblastil po svojih najboljših močeh. Tako, da zato se morda tudi ta številka vidi velika, ampak recimo za primerjavo. Samo v sosednji Hrvaški dela na področju otrokovih pravic, kjer imajo posebno institucijo, 15 ljudi. Pri nas delamo štirje, pri čemer dva oziroma trije smo, lahko rečem part-time. Da delamo tudi še delno na sociali in delno na zdravstvu. To je samo primerjava. Nočem primerjati drugih podatkov. Tako, da kot rečeno. Da se, vedno se najde in stalno tudi iščemo te notranje rezerve. Mi imamo težavo v tem, da imamo en del kolektiva tako rekoč pred odhodom v pokoj. En del kolektiva imamo pa zelo mlad. To so tiste kolegice sodelavke, ki sedaj nekako kar po vrsti začenjajo porodniške dopuste in vsakič, ko nekako postavimo to notranjo prerazporeditev in rečemo, sedaj pa imamo vendarle mir do nadaljnjega, pride nek moment, pridejo, imeli smo tudi nekaj daljših bolniških. Takih, da so bile več kot eno leto celo in seveda tukaj poskušamo iskati rezerve in v teh primerih zelo redko kdaj vzamemo tudi za določen čas. Seveda ne odklanjam tega, da bi rekli, nič ni mogoče in zdaj smo nekako, ampak mi ocenjujemo vendarle, da takšna zasedba je v teh razmerah, zagotavlja, da bomo tudi v naprej opravili vsa ta dela. Kot rečeno, veliko je teh dodatnih del. Ravnokar smo končali eno mednarodno konferenco, imamo še več takšnih projektov. Tega dela nočemo opustiti zato, ker se nam zdi, da tudi preventiva je pomembna, opozarjanje,