Povsem humanitarnega značaja je bila veličastna poteza vodstva Getafeja, ki ni odstopilo od dogovora z Valencio in je pogodbo Raulu prineslo kar v bolnišnico. Nobenega dvoma ni o tem, da se takrat ni našel nihče, ki bi v podpisu papirjev videl kaj več kot zgolj simbolično dejanje. Zato pa so bili vsi toliko bolj presenečeni, ko je obrambni talent z železno voljo že štiri mesece pozneje nič več in nič manj kot debitiral v eni od najmočnejših lig na svetu. Do konca sezone je zbral še kar nekaj nastopov, dosegel celo po en zadetek na mestnih derbijih z Atleticom ter Realom in leto dni po nesreči je že veljal za enega najbolj nadarjenih branilcev na vsem Pirenejskem polotoku. Pri tem pa se nikakor ni ustavil. Vrnil se je v Valencio, na Mestalli odigral štiri izjemno uspešne sezone, postal stalni članski reprezentant svoje države in prav v zadnjem letu dni naredil še največja koraka v svojem nogometnem razvoju oziroma v svojem novem življenju. Lansko poletje je s špansko izbrano vrsto na Dunaju osvojil zgodovinski naslov evropskega prvaka, letos pa je med nastopanjem za furijo na pokalu konfederacij v Južni Afriki uradno prestopil v vrste svojega občudovalca Reala. Novi predsednik kraljevega kluba Florentino Perez ga je že pred časom uvrstil na seznam svojih želja, in ker gospod želeno vedno dobi, bo Albiol natanko pet let po zelo resnem spogledovanju z mnogo prezgodnjo smrtjo zaigral za najbolj trofejni španski klub. Si sploh lahko predstavljate, kako navdušen mora biti; verjetno še bolj, kot so v podobnih položajih nogometaši z drugačnimi življenjskimi zgodbami. Morda bo nekaj svojih občutkov tudi delil z javnostjo, a za zdaj tega še ne želi. »Najprej bom opravil svoje dolžnosti v Južni Afriki, o Realu pa se bomo pogovarjali, ko bom dejansko v Madridu,« je povedal predstavnikom sedme sile, pri čemer se nihče ne more znebiti občutka, da gre za vraževernost. Fant pač zelo dobro ve, kakšna je razlika med biti v Madridu v teoriji in biti tam dejansko.