Hit tedna je oči – Slovenec, ki je hčerkici na ljubo v zadrski restavraciji za 1300 evrov odkupil vse ulovljene jastoge ter jih spustil nazaj v morje. Ni dvoma, da bi bilo biti njen morebitni fant privlačno, vendar pa tudi brez dvoma težavno pestro. »New Slovenian breed.« Najvišji slovenski sloj je prešel v fazo kupovanja odpustkov, v new age humanitarnost, samaritanstvo. In hitrost tega časovnega obrata je izjemna. Ne gre več za to, da je dedek oplenil, sin nagradil biznis, vnuk pa zabredel v umetnost in dekadenco. To sosledje ni potrebovalo 200, ampak 20 let. V tem času se je ekipa iz razvlečenih puloverjev preoblekla v obleke, ki jih šivajo v Londonu, oziroma iz sendvičev z mortadelo in pol od osemdeset na naročilnico prestopila v svet perverznih specialitet na službeno kartico. No, rekel bi, da ne samo pri nas. Čas je postal hitrejši na splošno. Zadeve izpred sedmih let se že častijo kot »old school«, house napevi izpred petih letih sodijo v »oldies goldies«, še uporabljati izhodiščni ericsson ali nokio je oldtajmerstvo, legende niso več mrtve, temveč živeči liki s kvečjemu 20 let kariere. Ko sem oni dan v pomanjkanju drugih nabavil cigarete 57 in eno ponudil mlademu fehtaču, je sploh ni upal prižgati, tako tresoče navdušen je bil nad njeno antikvitetnostjo. Celo vojni invalidi, ki so si na Vodmatu uspeli prilastiti nekoč družbeno športno igrišče, ki so ga spremenili v parkirišče, zraven pa tudi v teh dneh neobljudeni kompleks za balinanje, so v stilu »godine su prošle pune muka« ponosno ter samozaščitno izobesili napis »15 let«. Da, legendarnost je danes hitra kategorija. Kajti legendarnost je silna tržna niša. Izmed obvestil o nastopih raznih artistov, ki jih dobivam v svoj poštni predal, jih je vsaj polovica takšnih z oznako »kultni« ali »legendarni«. Po drugi strani je resno vznemirljivih starin, ki so še pri življenju in imajo kaj povedati, malo. Seveda se tudi zgodijo. Primerek skrbno ohranjenega tomosa elektronika, s katerim se je oni dan pripeljal najstnik, je tudi mene dobesedno ganil. Enostavno lep, resnično lep motor je (bil) to. A bil je lep že tedaj, pred 30 leti. Zato je lep še danes. Morda je v tem rešitev za Muro? Da se za kakih 10 let zamrzne ali pa da začne spet šivati po krojih izpred 30, 40 let. Če seveda premorejo njihov arhiv. Kajti živimo v času, ki skrajno čisla »vintage«. Ko sem ekipo, ki je več tednov »žličarila« po razkopani Kotnikovi, vprašal, najdbe iz katerega časa obdelujejo, so mi odgovorili, da gre za dve obdobji. Eno izpred 3000 let, drugo pa iz 18. stoletja. Ene ob drugih, brez nerodnosti in sramu. In v tem je glavna zabavnost. V tem, da živelj v 18. stoletju očitno ni bil pretirano obremenjen s tem, da v temelj svoje hiše vzida kak primerno uporaben kamen, ki je ostal od predhodnikov izpred 3000 let, če ni kar nadzidala stari zid. Fantje in dekleta so bili takrat do teh zadev precej sproščeni, medtem ko danes, ko kdo od njegove ekipe v zemljo zarine lopato, župan Zoran verjetno miže zadržuje dih v upanju, da mu podrejeni na delovišču javi: »Šefe, Rimljani!« Kajti če se še nekako da opraviti s Plečnikom, vrtički, NAPROZ na Masarykovi in kar je še podobnih biserčkov na površju, so tisočletja stare izkopanine lahko podobno ultimativna zagata kot jastogi z začetka tega zapisa. Kaj se šele lahko skriva pod tržnico? Uf?!