Potem ko je tridentinski koncil v 16. stoletju dokončno zapovedal rabo edinole svetniških imen kot Luka, Tomaž, Andrej ..., so osebna imena alpskih Slovanov - kot osebna - večinoma utonila v pozabo. (Vsaj do pomladi narodov, ki je sprožila proces čiščenja in vnovične slavizacije jezika). Mnogo pogosteje so preživela kot krajevna in vodna imena ter predvsem priimki. Še zlasti v vzhodni Sloveniji so značilni Radoslavci, Očeslavci, Bratislavci, Večeslavci, zanimiv je Radigoj, ki je dal Radgono, in prav tako Bodigoj, ohranjen v Budganji vasi (ki je torej ne gre povezovati s podganami). »Primerov je še mnogo: Ljub(i)goj se je obdržal v vasi Ljubgojna, Misel je bila podstava za reko Mislinjo, Trebigost za pokrajino in reko Trebušo, Dražigost za Dražgoše ...« Podobno je s priimki, ki so ji meščani postopoma dobivali že v 14. in 15. stoletju, kmetje, torej večina slovenskega prebivalstva, pa konec 15. in v 16. stoletju. »Z delitvijo kmetij in naraščanjem števila prebivalstva se je večala potreba po identifikaciji ljudi, ki so se sprva ločevali po imenu in vzdevku, ki so jim ga pridali, ko so iz otroške dobe prestopili v svet odraslih. Pozneje sta lahko prešla v hišno ime in zatem v (dedovani) priimek. »Do danes so se tako ohranili Černigoji, Čičigoji, Šuligoji ..., tudi Stojan. »Kot modno osebno ime je spet zazvenel v drugi polovici 19. in v 20. stoletju, ko so ga od mrtvih obudili intelektualci in z zamudo še podeželsko prebivalstvo.« Po letu 1848 in mnoga desetletja pozneje so jih privlačili zlasti južni slovanski bratje, od katerih so si sposodili med drugim Dušana, Miloša, Borisa ...; nevede, da so nekdaj prav tako obstajale pri nas, pa spet vzljubili Nedeljko, Dobrico, Dragico in Draga.